Jaz

Zgodbe ki jih piše življenje 09/08/2010

 

Opomba avtorice v pomoč bralcu. Če želite prebrati predhodno objavo, katere nadaljevanje je spodnji zapis, se ta nahaja tukaj.

……………………………….

Potem ko sem se vrnila v Slovenijo sem najprej rabila nekaj časa, da sem uredila misli. Odločila sem se, da je nujno, da v Islam ne samo verjamem, ampak, da začnem na tem tudi nekaj konkretno delati.

Arabščino sem se učila tako malo sproti in brala sem knjige, toda vse to ni nič od tega, kar bi me naredio muslimanko. Kot muslimanka naj bi namreč služila Bogu in to kar sem zgoraj naštela pač ni to. Oziroma je veliko premalo.

Sklenila sem, da bom vsaj  bolj redno molila. Molitev  in pogovor z Bogom je postalo kot neke vrste sproščanje in vsak dan sem bila bolj mirna in prepričana, da se bo prava pot že pokazala.

Takrat sem spet v dolgih nočeh, kot sem že omenila jaz zelo malo spim, začela hoditi na net. Le da sem iskala bolj islamske chat sobe. Z stiki, ki sem jih imela na msn ju sem skoraj prenehala govoriti, le še par res izbranih ljudi, ki so mi dejansko res bili v pomoč pri učenju arabščine in islama sem obdržala odblokirane.

Zelo težko se je tako sam učiti, ampak jaz sem imela voljo in tako je prišel en večer, ko nikakor nisem mogla razvozlati pomena nekih besed iz Korana in mi prav vsi prevodi na netu niso prav nič koristili, med prijavljenimi na msnju pa prav nikogar, ki bi vedel odgovor.

Stopila sem od računalnika in pokleknila k molitvi.

Prosila:« O Bog, pa ne me mučit! A sem res tako neumna, da nič ne razumem… Pošlji mi nekoga, ki me bo vodil, nekoga, ki ima znanje in ga bo prenašal name. Sama ne zmorem.«

Po molitvi sem bila bolj mirna in sem se vrnila za računalnik in takrat me klikne Mido.

V tistem momentu sem si mislila:« Joj, samo še tebe se mi manjka…«

Lepo me je pozdravil in vprašal kako sem in odgovorila sem mu, da uredu, toda naj mi ne zameri, ker nisem pri volji za pogovor, ker se nekaj učim.

Vprašal je:« Kaj se pa učiš? Morda ti lahko pomagam?«

Rekla sem mu, da sicer dvomim, ker mi še Ahmed, ki študira na Al Azharju ni uspel takoj odgovoriti in je obljubil, da mi poišče popolnoma prave odovore do naslednjega dne, ampak  prav, če že hoče… in sem ga vprašala tisto kar me je zanimalo.

Odgovoril mi je kot bi tlesknil. Nič ni razmišljal takoj je vedel. Potem mi je še na široko razlagal, da je na to besedo narejen cel doktorat in … 

Obsedela sem brez besed in ga vprašala od kje njemu vse to znanje saj je vendar inžinir in ne Šeh (verski učenjak).

Odgovoril je:« Moj oče je bil Šeh. Od njega imam ogromno znanja. Bil je slep in včasih sem moral pisati, kar je narekoval.Moja mati pa me je prav tako prej kot karkoli drugega učila samo verske stvari…«

Od takrat naprej sva bila pogosto na vezi in poleg verskih stvari sva se pogovarjala še vse ostalo in postala kmalu, kar prava prijatelja.

Je pa Mido imel eno zelo zanimivo lastnost, ki sem se je navadila in vzela kot šalo. In sicer vsakič, ko sva se na internetu dobila je napisal takoj tri stavke skupaj:

»Pozdravljena (salamoalikum).«

» Kako gre? »

»Ali se boš poročila z mano?«

Vedno sem se nasmejala in odgovorila:

»Pozdravljen tudi ti. »

»Dobro. »

»Ne.«

In potem sva se normalno pogovarjala, nikdar mi ni dodatno nabijal s poroko ali me spraševal zakaj ne in podobno. Čez kak mesec sva se pogovarjala že samo še z slušalkami in mikrofonom, nič več nisva tipkala.

Če me kdaj zaradi službe po dva dni ali več ni bilo na net mi je tretji dan že poslal sms sporočilo, če je vse uredu in prav tako sem bila jaz v skrbeh zanj če ga par dni ni bilo. Toda o kaki kemiji še vedno ni govora. Mido je bil super fant in z čistim srcem z ogromno znanja, ki mi ga je dajal, toda ko sem se spomnila na najine dve urice in da je ta človek tako zelo daleč… sem bila odločena, da tukaj kaj več kot prijateljstvo ne more biti.

Na momente sem se počutila tako osamljeno in želela sem si, da bi imela partnerja toda takega pravega ne neke modele z interneta.

Vsi ti snubci na netu me niso zanimali. Čeprav lahko povem, da je en Dubaičan prišel celo v Lubljano in prinesel seboj že nakit, ki bi mi ga izročil kot zaročenki, če bi pristala na poroko.

Komaj sem mu dopovedala, da me res ne zanima in res me ni. Odšel je z dolgim nosom, toda sem kasneje zvedela, da je čez čas prišel ponovno v Slovenijo, ko sem bila že v Egiptu in snubil eno drugo. Tudi tista, ga je zavrnila. Kaj češ, morda bi moral poskusiti na Koroškem z kako avstrijko glede nato, da sta bila z pokojnim Haijderjem tesna prijatelja.

Prišel je en večer in bila sem žalostna, moj sine me je objel, kot bi vedel in rekel:« Ne bodi žalostna mami, saj sem jaz tukaj.«

Takrat se je tudi moj sin že začel zanimati malo za Islam in sicer tako, da je sem in tja prebral kaj ali pa me samo poslušal, ko sem mu razlagala zvečer v postelji zgodbe islamske zgodovine in takrat mi je predlagal, da se malo pogovarjava.

Po pogovoru mi je bilo bolje, pa sem šla še molit in ko sem prosila Boga sem med drugim govorila tudi neumnosti. Pač vse kar mi je ležalo na duši. Pa sem tako rekla tudi, poleg vsega drugega,kar bi rada, da bi rada tudi dobrega moža in ker sem sama preblesova, da si ga najdem naj mi ga najde On, pa da naj mi da kak znak, da bom vedela katerega je poslal, recimo naj bo tisti, ki me bo prvi povabil v kino…

Čez kak dan sem se zopet na netu dobila z Midom, predno sva šla na slušalke je kot vedno napisal tiste svoje tri stvake toda zraven je dodal še enega novega in sicer:

» A greva skupaj v kino?«

Bila sem tako pribita na stol, kot ste vi, ki to berete. Brez sape in samo solze so mi polzele…

Mido je hitel razlagat, da si lahko z neta potegneva kak film in ga potem gledava vsak na svojmu računalniku zraven pa sva še na msnju in da bo to tako, kot da sva v kinu…

Jaz pa sem bila še vedno brez besed in jokala.

Ko sem se zbrala sem mu nazaj napisala:

»Pozdravljen tudi ti. »

»Dobro. »

»DA! Poročila bi se s tabo!«

»In da, z veseljem bi šla s tabo v kino.«

Istočasno sem sprejela pogovor z njim in takrat ko se je računalnik povezal sem ravno slišala na drugi strani glasen:

» YESSS!!« in pa » Hvala Bogu!«

Nič ni spraševal, zakaj in od kje sedaj taka sprememba, kar na enkrat. Takoj sva začela pogovor o pripravah, kako bova to izvedla, kje bova živela, kako bo to izvedljivo zaradi mojega otroka in šole…

Vse sva urejala hitro in preko neta in odhod novemu življenju naproti v Egiptu se je hitro bližal.

Mida sem v živo videla drugič v življenju na dan, ko sem mu postala žena.

Res, da sem se z njim poročila predvsem zaradi Islama toda danes vem, da je on zame najlepši in najboljši moški na svetu in ljubim ga bolj, kot bi se sploh dalo z besedami opisati.

Spustila sem namerno Hosnia in njegove podvige, da bi na vse načine preprečil najino poroko, ker je to lepa zgodba in v njej ni prostora za zlobneže.

V kino pa z dragim sedaj res hodiva in to skoraj vsak teden, če le ne pride kaj vmes ;)

Lepo vas pozdravljam,

bata

  • Share/Bookmark
blank