Zdravnik…

Egipt miks, zdravstvo 17/08/2010

 

Bilo je prevčerajšnjim.

Sin je bil v klubu s prijatelji in vrnil se je precej pozno in nejevoljen.

Na vprašanje kaj mu je, mi je zabrusil, da je pod stresom.

“Bogi, bogi…” : pravim jaz.  :)

Ima petnajst let in doma ga morda ravno enkrat na mesec poprosim za kako fizično pomoč.

Trenira nogomet in igra računalnik ali PSP, se druži s prijatelji, ter hodi v šolo to je njegovo življenje.

Vendar sedaj imajo več kot štiri mesece počitnic, torej šola odpade…

Se pravi, ko potegnem črto, je njegovo življenje res hudo naporno in stresno.  ;)

Nadvse se trudim in vračam v svojih spominih v čas, ko sem bila sama stara petnajst let, da tako lahko lažje razumem in morda bolj pravilno ravnam.

Najprej sem pomislila, da je zopet kaj v povezavi z dekletom, ki ji je namenil poseben prostor v svojem srcu…

Tako sem se odločila da ga raje pustila pri miru. Kajti srčne zadeve v teh letih so boleče, kot infarkt pri šesdesitih ;)

Tudi drugače, kar se srčnih zadev tiče raje, kot sprašujem počakam, da mi sam pove, kadar je zanj primeren čas…

Naslednji dan, ko se je popoldan le prikazal iz svoje sobe in sem se jaz že počasi odpravljala na letališče po moža pa mi le pokaže svojo roko.

Dva prsta je imel zelo zatečena…

Menda je prejšnji dan nekdo zgrešil žogo in ga brcnil v roko…

Verjetno sploh ne rabim razlagat, da sem popolnoma izgubila živce! Fant me vsakodnevno obremenjuje za vsak “mišji prdec” toda, ko se zgodi nekaj resnega, pa se mu to ne zdi pomembno mi takoj povedati!!

Sploh ne vem zakaj je ta fant tak, ker to niti slušajno ni prvič?!  (napišem drugič eno zgodbo na to temo )

O.K. vem, da ima odpor do bolnic in zdravnikov, ker je bil kot malček precej bolan, ampak…kadar gre za kaj bolj resnega bi pa le lahko pozabil na ta odpor.

Seveda sva se takoj odpravila v bolnico.

Na poti sva se pregovarjala v katero naj greva glede nato, da se je bližal čas maghreba se pravi zahoda sonca, ko si bodo vsi vzeli kako urico za zajtrk.

Sin je vtrajal, da greva v državno. To je tista, ki sem jo že enkrat omenila ko sem pisala o zdravsvu v Egiptu , kjer je inventar res reven, vendar so v glavnem zdravniki ravno tako sposobni, kot v sosednji DAF bolnici , ki je ena najboljših bolnic v Egiptu.

V DAF bolnici so se pred kakim tednom, ko sem bila tam zaradi napada ledvičnih kamnov, spet zelo zamerili predvsem moji denarnici…kajti oba zdravnika s katerimi sem imela opravka sta bila res nadvse uredu…govorim o odnosu. V DAF bolnici se namreč velikokrat občuti snobizem in tega res absolutno ne prenesem.

Skratka sin je želel , da ga peljem v državno, ker se mu odnos zdravnikov tam bolj dopade.

Zapravila nisva praktično skoraj nič. Samo 30 egp, kar je recimo 4 eure in pol, za dve rentgenski sliki, ki sta pokazali poškodbo, kar na dveh prstih.

( v sosednji privatni bolnici bi naju ta podvig prav gotovo prišel več kot 700 egp. Se pravi vsaj 100 euro )

Kirurg ortoped, ki naju je sprejel je govoril odlično angleščino in zato, ga niti slučajno nisva hotela prekinjati…

Bil je prijeten in prijazen. Čeprav so ga poklicali tik pred prvim obrokom po celo dnevnem postu. Ponavadi so ob tem času, ljudje zelo nervozni, toda ta zdravnik ni kazal niti najmanjšega nezadovoljstva.

Na poti v bolnico sem sinu namreč rekla, naj ne bo presenečen glede na to, da je ravno v času zahoda sonca in glede na to da je s to poškodbo čakal skoraj en cel dan, če mu bodo rekli: » Če si čakal tako dolgo boš, pač še eno urco ali dve…«

Toda nič od tega se ni zgodilo. Urgenca je bila popolnoma prazna in vse je potekalo hitro…

Prste mu je zdravnik “fiksiral” na opornico in ga povabil na kontrolo čez deset dni v njegovo dnevno ambulanto.

Kako so mu te prste” fiksirali” v tej državni bolnici, kjer jim kronično primankuje materialov?

Z leseno plačko, ki se uporablja za pregled grla in pa nekaj lepljivega traku. Povoj sva naknadno kupila v lekarni…

Med tem , ko  nama je zdravnik pisal recept za zdravila je notri prišel dostavljalec hrane in na mizo postavil vrečko s hrano.

Nehote sem opazila, da je ta dobrovoljni in nasmejani zdravnik iz denarnice potegnil dva bankovca za 20 egp in notri ni ostalo popolnoma nič več.

Tudi njegova obleka in čevlji so izdajali, da ni ravno pri denarju.

Za sekundo sem pomislila, da bi mu dala nekaj denarja, kot napitnino, pa sem se spomnila, da bi bilo to precej žaljivo…

Kakorkoli že ta človek je prav gotovo zdravnik z srcem, zdravnik, ki opravlja delo z veseljem in za dušo ne pa samo za denar! Iznajdljiv, preprost in nasmejan…

Skratka nekaj popolnoma drugačnega od snobovstva, ki ga je včasih zaznati pri zdravnikih v sosednji bolnici.

Najbolj zanimivo je, da je sin, ko sva odšla iz bolnice pripomnil, da sem bo pa še šel, ker so vsi taku qul. ;)

Sama sicer upam, da ne bo razloga zato, mi je pa vse eno toplo pri srcu, ko vidim, da otrok stvari vidi precej globlje kot samo površinski blišč.

  • Share/Bookmark
blank