Bilo je zelo zgodaj zjutraj, ko sem se odpravila od doma proti letališču. Žalosten dan…

Zopet sem morala stran od otrok, stran od doma.

Iz Kaira v Istanbul in iz Istanbula v Ljubljano. V Istanbulu sem imela tranzit 6 ur, se pravi ogromno časa in kot mi je zadnje leto v navadi vsak stres rešujem s hrano, zato sem seveda najprej zavila v »food court«. S hrano na pladnju sem uspela najti prazno mizo. Nisem še dobro začela jesti, ko je k moji mizi pristopilo mlado dekle, lepa kot slika, bi se reklo in takoj sem po naglasu predvidevala, da je Rusinja. Bila je precej visoka. Verjetno več kot 180cm, vitka z dolgimi temno rjavimi lasmi, kot iz reklame za kak šampon in globokimi modrimi očmi. Skratka lepa punca. Vprašala me je, če lahko je z mano, da si deliva mizo, a hrane še ni imela v rokah, imela pa je v rokah vrečko in nekaj podobnega potovalki. Rekla sem, da lahko in tedaj me je presenetila z veliko stopnjo zaupanja, kajti vso svojo prtljago je odložila na stol poleg mene in me prosila naj popazim. Ob meni je pustla vse razen denarnico je vzela seboj in se izgubila v gneči. Priznam sama nikoli ne bi tako ravnala.

Čez nekaj časa, morda 15 minut se je vrnila s hrano na pladnju in prisedla. Že takoj takrat sem opazila kako zelo žalostne oči ima. Cel njen obraz čeprav lep je bil na prvi pogled zaznamovan z žalostjo in nekao se mi je zazdelo, kot da sem izven svojega telesa in gledam sebe, čeprav med nama seveda ni nikakršne fizične podobnosti. Šlo se je samo za čutenje neke energije.

Začeli sva pogovor o nepomembnih stvareh in ugotovili, da imava obe kar precej časa.Povedala mi je, da je iz Ukrajine/Donetsk, a zaradi vojne živi v Kijevu. Po nekaj minutah brezveznega čvekanja me pogleda v oči, tako globoko, da se mi je zdelo, da mi lahko vidi v dušo in reče: »Veš Sabina, danes imam rojstni, dan in prav nikogar nimam…Vem, da ni nikogar, ki bi mi rekel, vse najboljše, da o darilo sploh ne govorim.« Srce mi je skoraj zastalo. Solze so se mi ulile po licu in tiho sem ji rekla: “Tudi jaz.«

Nekao se nama je obema zdelo nujno, da to tudi dokaževa, ne vem zakaj točno in sva obe na dan privlekle potne liste ter ena drugi pokazali tam zapisan, ta letos tako nesrečni datum. In potem se je zajokala tudi ona in iz nje je na dan prišla njena žalostna zgodba o otroku, ki ji je utonil pa o možu, ki se je posledično zapil in podal med borce, ter bil tudi ubit. To komaj 25 letno dekle je imelo v sebi toliko žalosti.

Sama sem ji povedala o življenju kot iz pravljice in potem kako se je vse skupaj za našo družino sesulo z diagnozo Rak 4 stopnja. Ne bom pisala tu a življenje se je spremenilo. Skrbi in veliko solz pa še vse drugo zraven…res ne bi o tem. Lahko samo rečem, da je bilo in še je hudo.

Ko sva obe dali ven iz sebe, kar je težilo dušo in srce. Tujcu res najlažje vse poveš. Sva se odločili, da si kupiva darilo, jaz njej in ona meni. Ona meni prafum in jaz njej parfum. Potem sva se poslovili. Nisva izmenjali nobenih podatkov, samo rekli sva si adio in se objeli ter odšli vsaka svojo pot.

Ime ji je bilo Vera (Vijera).

  • Share/Bookmark
 


Komentarji

  1. 1
    mojchka
    11/11/2016 ob 1:47 PM

    Čeprav pozno: vse najboljše in en topel objem! Pogrešala sem te!

  2. 2
    batabata
    20/11/2016 ob 11:41 PM

    Najlepša hvala. :)

  3. 3
    rojstni dan
    22/04/2017 ob 5:18 PM

    lep zapis… vesel da sem našel tvoj blog, kako kaj v egiptu?

Komentirajte

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

blank