Arhiv za mesec September, 2013

Dva je treba imet

Egipt miks, Moj svet & osebno 18/09/2013

Rada imam Egipt! Vem težko razumeti ampak tukaj je nekaj… nekaj kar se ne da opisati to enostavno čutiš, če si dovolj dolgo tu. Tujci imamo z Egiptom nek odnos, ki je všasih ljubeč in nam je vse lepo in zanimivo spet drugič nasprotno in nam gre vse na živce… Ena taka nihanja obstajajo. Meni priznam je večkrat lepo (tudi zato, ker sem si ustvarila svoj milni mehutček v katerem živim) kot ne in zato sem tudi začela z stavkom, da imam rada to deželo.

Večkrat sem že zapisala kako smo se  v zadnjih dveh letih nekako navadili, da se izogibamo težavam. A včasih te težave poiščejo nas, kar same in to skorja pred vrati doma.

Ženske imamo ponavadi dve kremi za obraz, ena je za ponoči ena pa za podnevi. V Egiptu pa imam po ta novem tudi dva mobitela, enega za ko pade mrak in enega za podnevi. Na fotografiji sta oba in verjetno ni treba razlagati kateri je za kdaj? No pa vse eno ta najcenejši, kar jih pri nas obstaja je za takrat ko pade mrak in sem zunaj, ta drugi pa za vse ostale priložnosti. Po mojem, če me sedaj kdo ponoči ustavi in mi sprazni žepe in zagleda to Nokio se mu lahko zasmilim pa mi bo namesto pobral vse še kaj dal ;)

eden za dnevno uporabo in eden za nočno

Bilo je v začetku septembra takoj po tem, ko smo se vrnili iz morja. Ura okoli osem zvečer, pri nas je ob tem času že tema. Pingo se je odpravil k tašči in se mu je zahotelo sprehajati se. Vsakič gre z avtom pa nima lap topa in še česa seboj ampak, ko se oboroži z vsemi vrednimi stvarmi , ki jih premore se mu zahoče sprehod. :roll:

In ne to ni dovolj nespametno poleg tega, da se sprehaja se še pogovarja po mobitelu… in kot ga poznam takrat, ko ga kliče njegova draga itak ne vidi nič okoli sebe, kaj šele sliši in tako se je sam naredil lahek plen.

Ni bila temna ulica niti majhna ulica… Bila je glavna ulica poleg velike mošeje ter  trgovine in restavracije v bližini, ko je pred njega tako, da mu je zaprl pot zapeljal tok tok. V njemu je bil spredaj voznik in zadaj dva čoveka. Tisti bližje njemu je izstopil mu prislonil pištolo na trebuh z drugo roko mu je vzel telefon ga podal pajdašu v tok toku in nato še torbo z lap topom se vsedel notri. Minutka in je bilo opravljeno, a Pingo hladnokrvn, kot je mu je celo rekel:”Okay a lahko dobim vsaj kluče, ki so v prvem, predalčku od torbe?” Tip je odprl  tisti predalček in tok tok je že odpeljal ko je v Pingovo smer odvrgel ključe…

Njegova smola je bila še večja saj ni izgubil samo mobitel in lap top ampak tudi veliko denarja, ki ga je privarčeval in ga je po nesreči imel ravno takrat v torbi. Meni je namreč dal predno smo odšli na morje v hrambo kuverto s prihranki, da mu jo shranim na varno in potem je še nekaj denarja zaslužil na morju. Sva imela dogovor, da če mi pomaga, ker sem imela zlomljeno roko in gips da mu dam do 50LE na dan…pač odvisno kako priden bi bil.

In je bil priden in je zaslužil. Pri njemu se itak vse naredi samo, če ponudiš plačilo pa naj bo varstvo otrok ali čiščenje stanovanja, zalivanje rož. Skratka vse je narejeno, če se ponudi plačilo.No in ko sva prišla domov sem mu izročila kuverto z od prej privarčevanim denarjem in notri je dodal še na novo zasluženega in len kot je namesto, da bi si pospravil v sobo  je kuverto utaknil v najbližje njemu se primerno mesto in to je bila torba z lap topom in potem na ta denar pozabil.

Takoj potem ko so ga oropali je prišel nazaj domov, nič prestrašen nič pretresen. Tak pač je. Samo na hitro je tekel v sobo (jah sedaj ni bil več len in je kar po tri stopnice preskakoval v zgornje nadstropje)  pogledat ali je kuverta v predalu, ker se pač ni mogel spomniti ali jo je pospravil ali ne… Ves poklepan je prišel dol… Ni ga tako zelo bolel mobitel ali lap top, tisto smo pač kupili mi ampak bolel ga je “bolel” denar, ki ga je sam zaslužil.

Jaz sem bila najprej srečna da se njemu ni nič zgodilo.

Potem je prišla faza, ko sem bila tako zelo jezna nanj in razočarana nad njim zaradi neumnega početja! Kdo za vraga se v Egiptu sprehaja po temi z lap topom tremi povprečnimi plačami v kuverti in zraven še brezskrbno čveka po mobitelu?? In se sprehaja a avto ima pred hišo?

No ko me je še ta faza minila pa je prišla faza občutka nemoči. In to je bilo najhujše. Uredu preživel je, nič se mu ni zgodilo hvala Bogu, uredu ukradli so mu res praktično vse, kar je res samo njegovo, ampak spet hvala Bogu stvari se, da nadoknadit življenja ne.

In porem tisti občutek kaj sedaj? Kaj sploh lahko naredim?

Stvari so nepomembne, pozabljene. Popolnoma jasno mi je, da nič nikdar ne bo prišlo nazaj. Ampak kaj lahko jaz naredim?

In razmišljam in me grize… Kaj naj?Pokličem policijo. In oni bodo naredili kaj? Ja nič a ne…Kdaj pa še kaj so?

In potem pridejo spomini zadnjih dveh let…

Me je en model z avtobusom stisnil na U trnu, ko mi je prišel z desne in me pritisnil na levo ob robnik… Smo se ustavili pa je šel ven z avtobusa pogledat ali ima kaj škode. Za moj avto ga ni brigalo! Brigalo ga je samo, ker sem jaz klicala po mobitelu, da slučajno ne kličem policije in če ga ne bi ljudje prijeli bi me verjetno še udaril. Itak najprej ti butne avto in to ne malo potem te gre pa še tepst…Meni se hvala Bogu ni zgodilo ampak  sem  pa to videla že večkrat na lastne oči. No, ko so ga tisti, ki so se tudi ustavili zagrabili in ko so mu še dopovedali, da je kriv se je iztrgal usedel v avtobus in odpeljal. Jaz sem ga poslikala. Njega in avtobus in tablice in vse…

Grem na policijo in želim narediti prijavo. Pa pravi policist:” A je kdo mrtev?”

Jaz:”Ne”

Policist:” A je kdo v bolnici ali hudo ranjen?”

Jaz:” Ne. Ampak imam pa zelo razbit avtomobil..”

Policist me prekine:” Ma dej kaj mi tratiš moj čas z avtom! Daj ga popravit pa ne jamraj nimam jaz časa za take “malenkosti”…”

Ostanem brez besed vendar mi njegov izraz na obrazu, da vedeti, da bo bolje da grem… in konec zgodbe.

Tistega kako sva z možem hodila v Kirdsao na policijsko postajo, ker so izgubili ali založili dokumente in sva morala lepo potrpežljivo čakati dneve in tedne lahko pa bi bilo tudi mesece da so jih našli se verjetno spomnite saj sem o tem tudi nekaj pisala. Dokumente, da je sodnik dovolil, da avtomobil gre nazaj k lastniku so založili… Tako da avtomobil razbit je moral biti na policijski postaji, ker so oni pač izgubili ali založili dokument in midva sva morala tiho čakati, da se je našlo.

Pred nekaj meseci so avtomobil ukradili moževemu prijatelju. Sedaj se rado dogaja, da te ustavijo na cesti obkrožijo s puškami uperjenimi vate in ti moraš ven eden od njih se vsede notri in se odpeljejo. Če imaš srečo te čez kak teden pokličejo in ti povedo ceno za koliko lahko dobiš nazaj svoj avtomobil in stvari v njemu…če nimaš sreče pač laho samo pozabiš na ta avtomobil.

On je odšel na policijo in kaj se je zgodilo. Nič. No ja ne nič, policist mu je dejal, da ko najde avtomobil naj jih pokliče, da pridejo aretirat lopova.

In tako naprej zgodb bi lahko napisala veliko a jaz sem želela samo obrazložiti iz kje izhaja ta občutek nemoči…

A veš tisti občutek, ko se ti nekaj zgodi … pa zavrtiš 113 in se ti oglasi nekdo in ti ne odloži slušalke in te posluša in še več policija celo pride do tebe. Ali pa se ti nekaj zgodi pa zavrtiš 112 in prav tako te nekdo posluša in… vauu pazi to celo rešilec pride pote!! A veš to je luksuz! To je luksuz, ki ga mi ne poznamo…Tega občutka v Egiptu ni… in to je tisto, kar me je potolklo…kar mi je naredilo nek drug občutek, da ni za opisat in bi samo jokala pa nisem mogla in sem hodila naokrog dva dni ko mal zadeta, odtujena… samo razmišljala o tem pa kaj sploh tle delamo? Kake so opcije? Katere variante obstajajo, kake so rešitve..

Tako, da ja v četrtek zvečer nisva šla na policijo, ker sem se bala, da ne bova nazaj do takrat, ko se začne policijska ura in lahko potem pristaneva še v zaporu zaradi kršenja… V petek nisva šla, ker ob petkih nimaš nobene šanse, da najdeš policista, ki ima čas… Vsi so v pripravljenosti pač ob petkih se protestira in če se protestira gre hitro kaj narobe in skratka ne, petek definitivno ni dober dan za ven hodit ali na policijo…

V soboto zjutraj pa nisem mogla več in sem si rekla… ma na policijo bomo šli pa kar bo, pa bo.Poskusimo. Pa če ne bo nič bom še vedno na istem… Potem sem imela en nujen opravek …In tako sta potem odšla Pingo in njegov najboljši prijatelj na policijo.

In potem se je odvil pravi film. Ne samo, da so ga poslušali naredili zapisnik in pokazali popolno profesionalnost. Celo v avto z zatemnjenimi stekli so ga dali in so se vozili naokrog in nekaj barab pripeljali dovolj blizu, da si jih je lahko od znotraj ogledal brez da so ga videli. Na žalost noben ni bil ta prav. A dedektiv je klical ovaduhe enega za drugim dokler ni našel enega, ki je po opisu potrdil da bi znal biti nekdo, ki ga pozna. In so šli tja in ovaduh je povedal, da je tega človeka, ki ustreza opisu prejšmji dan videl z torbo, ki je po opisu najverjetneje bila Pingova. Skratka potem so ga na policijski postaji še dodatno pomirili, da naj ne skrbi, da če se bo prikazal ga bojo aretirali in ga poklicali na prepoznavo… Tudi telefonske sta si z dedektivom izmenjala in dal mu je vedeti, da drugič, če se mu slučajno kaj podobnega zgodi naj ne čaka ampak ga takoj pokliče. No jaz upam, da ne bo nikdar ta drugič, ampak gesta je dobra. Skratka ja vem bere se kot bi gledal eno ameriško nadaljevanko…

Sedaj pa tako moje prijateljice, ki podpirajo MB in odstavljenega predsednika Morsia( in so proti policiji in vojski) so mi rekle… ” Ma dej to so samo zato naredili, ker so videli tuj potni list… verjemi, da če bi bil sin  samo en egipčan se ne bi premaknili. Če bi imel smolo bi še njega zbutali ali zaprli.”

Prijateljice, ki podpirajo vojsko in policijo so mi rekle:” A vidiš, kako se je sedaj vse spremenilo. Sedaj nam policija spet pomaga, varnost bo kmalu spet taka kot je bila. Vse gre sedaj na boljše.”

Meni je pa čisto vse eno a je bil zaigrano ali ne! Meni je pomembno, da sem dobila tisto, kar sem rabila! Dobila sem nazaj občutek, da niti slučajno ni vse zavoženo. Oblutek, da bo Egipt spet enkrat varen. Občutek, da se nekaj dogaja, da se stvari premikajo na boljše. Skratka briga me, če nikoli ničesar nazaj ne dobimo jaz sem rabila samo ta občutek, da če sem v težavah lahko upam na pomoč. Občutek, da boljši jutri definitivno obstaja… Ja obstaja!

  • Share/Bookmark
blank