Včerajšnji dan sem preživela na „kmetih“. Bila sem v vasi po imenu Ašmun, ki se nahaja v delti Nila, se pravi severno od Kaira (prilagam zemljevid).

spodaj Kairo, zgoraj označena vas Ašmun

Kaj sem tam počela?

Kot sem že enkrat pisala muslimani umrlega res kakor se da hitro pokopljemo a naslednje tri dni potem domačim izrekamo sožalje in pa malo več molimo za umrlega in Ašmun je rodna vas mr. Abduja in tam je tudi njegov grob, ki je popolnoma nova grobnica. Pred nekaj leti jo je kupil njegov oče in sedaj je pred njim tam našel zadnji dom njegov sin. Skratka, ko so dan prej odpeljali mr. Abduja, da so ga pokopali je z njim odšla tudi njegova družina in tako se je prvi dan izrekanja sožalja odvil v njegovi rodni vasi, kjer še vedno živi njegov oče in pa tudi njegova sestra, ki je tam blizu poročena.

Žalostno je, da sem mu velikokrat obljubila, da bomo jaz in otroci šli enkrat pogledat kje je on gor zrasel in kako je na kmetih v Nilovi delti, pa je vedno prišlo nekaj vmes… Tudi še ne dolgo nazaj sem mu obljubila, da letos poleti, ko bo vse tako lepo zeleno bomo pa res šli… Pa nisem šla niti lansko leto poleti, ker je bil mr. Abdu zelo bolan, pa še poroko smo imeli… pa tudi to poletje ne verjamem, da bomo šli…

In sedaj sem šla v njegovo vas in tako svinjsko mi je žal, da tega nisem naredila že kdaj prej v vseh teh letih, kar živim v Egiptu! Mislim prav sram me je, da si čas za obisk najdeš šele, ko moraš in to ob taki žalostni priložnosti kot je smrt.

Malo sem sama kriva, da nismo šli že prej, a veliko več moj mož. On enostavno ne najde časa za take obiske. Če že ima prosti čas, ga rad preživlja doma ob tv-ju ali pa igra nogometne igrice na računalniku… Mojega moža ne zanimajo znamenitosti ali narava…in rad da kadar je prost pamet na pašo in… mah skratka rad je doma.

Še danes mi naprej meče, kako je bilo v Sloveniji butasto dati ogromno denarja za vstopnino, da je lahko hodil tam po eni jami samo zato, da je na koncu videl neko trapasto žival… Peljala sem ga v Postojnsko jamo in to je njegov komentar nanjo in na človeško ribico. :roll:

Sva bila v Peklu pri Vrhniki pa je že ob prvem slapu začel jodlat, kako daleč bova še lezla, če že ni vsega videl?

Sva bila na Rakitni in to pozimi, pa sem mu rekla: „ A ti veš kje sedaj stojiš?“

Pa pravi vprašujoče:“ Na snegu?“

In mu razložim, da je na sredi zaledenelega jezera in prav gotovo, če ne bi bil vernik bi mi preklel vse po spisku, tako pa se je zadržal a je bil nadvse jezen in me samo vprašujoče gledal, če sem normalna in se kot bi hodil po jajcih, mah skoraj da po vseh štirih se je plazil proti robu in vse skozi spraševal mene, ki sem normalno hodila ob njem: „ A sva že na kopnem?“ Takrat sem mu mogla tudi priseči, da ga nikdar več ne bom nikjer v Sloveniji peljala na zaledenelo jezero… Skratka kamorkoli sva šla, ali bolje rečeno še danes greva, on samo išče lokal kjer si lahko naroči kavo in prižge cigaret…in opravi par telefonskih klicev. Pa ja no, da ne bom krivična rad se pa pogovarja. Tako, da pogovarjava se res veliko…

Zato najini dnevi… saj sem že povedala, da greva enkrat na teden ven, izgleadajo tako, da vedno pristaneva v enih in ta istih kavarnah ali restavracijah. Prisežem, da ga že dve leti prosim, da bi rada šla v Fajum na jezero ali pa vsaj v Kairu v muzej s tematiko vojne 1973… pa nič! Vedno samo nekam kjer se sedi…

In tako tudi v tej vasi od kjer je bil doma mr. Abdu še nikdar nisem bila pa čeprav sva bila tja neštetokrat povabljena. No sicer pa je baje tudi sam mr. Abdu tja hodil bolj poredko in to za dan ali dva največ.

Včeraj sem namreč svakinji Suadi, se pravi njegovi ženi, odkrito podala odgovor na vprašanje kako se mi zdi na deželi : „ Da je super priti za kak dan ali dva, tako da se malce nadihaš svežega zraka in vidiš malo še kaj drugega kot mesto, ampak da tam jaz pač ne bi mogla živeti.“ Odgovorila mi je, da je točno tako govoril tudi njen mož, se pravi mr. Abdu.

Na žalost je bila taka priložnost, da res nisem mogla slikati razen malo iz avta na poti tja. Vse skozi smo se vozili ob Nilu in potem ob nekih kanalih. Ceste so bile ozke samo dva vozna pasa in pa na vsako stran ob njih hiše za njimi pa na eni strani kanal ali Nilova struga in na drugi strani za hišami polja in travniki ter sadovnjaki…

fotka v delti iz avtomobila

Ko smo prispeli v njegovo vas sem najprej tam videla nenavaden prizor.

V travi sem videla sedeti ženske, ki so ravno takrat, ko sem šla proti njim začele vstajati in so imele skoraj vse neke cunje, kot brisače in ker je bil zraven velik šotor in pod njim preproge in stoli v vrstah, kot bi šlo za kako prireditev… A ker so bili po tleh preproge sem sklepala, da so tam mogoče molili in so one pač molile poleg na travi in so si pogrnile s temi kosi tkanine. No potem pa so si začele te cunje zavijati okoli roke in sem si mislila, jah vse imajo črne galabeje in nimajo žepov pa je mogoče navada, da tako nosijo to tkanino naokrog zavito na dlani. In potem glej ga zlomka si ta prva med njimi in potem tudi ostale to v krogec zavito tkanino dajo na glavo in iz trave ven, ker prej sploh nisem videla poberejo vsaka ogromen pladenj in ga dajo na glavo ter nesejo. Nekatere so svoje pladnje odnesle samo tja pod šotor med moške. Kajti zopet so nas ločili. Moški so šli pod šotor me ženske pa v rodno hišo mr. Abduja. Mož mi je zašepetal na uho:” Potrpi, sej bo hitro mimo.” Pa sem se mu nasmehnila in rekla, da če je za mr. Abduja bom sedela med Egipčankam tudi cel dan pa še noč…” Odobravajoče se mi je nasmehnil.

No nekaj med prej omenjenim ženskam s pladnji na galvi pa so hodile pred menoj navzdol po ulici  do domačije mr. Abduja. Potem sem zvedela, da je pri njih na kmetih taka navada, da iz vsake hiše gospodinja skuha kosilo za nekaj ljudi. Tisto kar pač ima doma in potem to prinese za ljudi, ki so prišli k njim v vas… Tako je bilo na vsakem pladnju nekaj kuhane hrane in pijača. Na tistem, ki so ga postavili pred mene je bil kruh pa riž in cela skleda pečenega piščanca, nekaj zelenjave narezane v solato in pa voda ter nekaj krožnikov in kozarcev. Seveda nisem si mogla kaj in sem na skrivaj, kar s telefonom slikala te gospe, ki so to nesle pred mano po ulici navzdol. A moja sorodnica Amel(a)*, ki je bila poleg mene je ob tem naredila zelo neodobravajoč izraz na obrazu, pa sem potem hitro pospravila telefon…Klinc kaj pa vem, morda bi pa bil kdo užaljen pa itak sploh ne upam več fotografirat…ker se vsakič kdo vtakne in sprašuje kaj in zakaj fotografiram…

ženske s pladnji s hrano, na glavi

Med tem ko sem bila tam sem opazila tudi zanimivo stvar, da je prevozno sredstvo največkrat osel, kolo, motor ali pa traktor. Osebnih avtomobilov sploh nisem videla pred hišami na ulici. Je pa bil zvečer, ko sem se peš vračala po ulici navzgor do tam kjer so naredili parkirišče, skoraj pred vsako hišo za drevo privezan osel.

Jaz doma pred vrata parkiram avto oni pa osla :)

S smrtjo mr. Abduja sem se itak že sprijaznila, kot se pač vsak vernik mora… to je pač Božja volja in to je treba sprejeti ne pa se spraševati zakaj pa kako pa … skratka glede tega mi je tudi moja svakinja Suad(a)* zelo všeč, ker je res pokazala nam vsem kako se tem stvarem streže.

Celo do majhnega prepirčka je prišlo, ker je sestra od mr. Abduja spet precej glasno jokala… in so ji vse ženske prigovarjale, da se to pač ne sme… Potem pa je Suad(a)* pristopila k njej in ji jo vprašala:“ A si ti svojega brata res imela rada? Ker sedaj pač ne izgleda tako! Saj veš, da mu s takim obnašanjem škodiš!“

Potem je njegova sestra takoj nehala s svojim glasnim jokom in je še rekla:“ Ja, ko sem pa tako žalostna.“ Moja svakinja Suad(a)* pa ji je rekla:“ Aja ti si žalostna? A mi vsi z mano vred smo pa veseli ali kaj?“

Potem je sestra mr. Abduja popolnoma nehala jokati in mislim, da ji je bilo celo malo nerodno…

Skratka cel dan smo tam sedeli in veliko molili se pogovarjali… potem zvečer pa smo odšli domov.

Tako, da kaj dosti nisem imela niti volje pa niti prilike videti ampak, kar sem videla, je dovolj, da vem, da bi se pa ob kaki bolj veseli priliki rada tja odpravili z otroki. Sem pa tudi obljubila očetu od mr. Abduja, da še pridem in pa mislim, da bi bilo mr. Abduju všeč, da tja končno enkrat pripeljem tudi otroke.

Bi pa še rada napisala, čeprav je ta zapis že dolg ampak enostavno pač moram, ker bi nekako rada zaključila to temo in ker bi rada, da me bolje razumeta, zakaj mi je ravno ta človek tako veliko pomenil. Zakaj ima od mene tako spoštovanje, da ga sploh nikdar nisem mogla klicati samo po imenu ampak sem zraven imena vedno dodala mister…

Mr. Abdu je bil človek, kot ga niti v naši družini zlepa ne najdeš. Bil je pošten, pravičen, dober in imel je tako veliko srce za vse ljudi, da je to velikokrat vplivalo na njega in njegove domače.

Velikokrat se je namreč zgodilo, da on in njegovi otroci niso imeli po dan ali dva kaj jesti, ker je ves svoj denar razdal ljudem, ki so ga rabili. Ko mu je enkrat Suad(a)* rekla, a veš, da sedaj nimamo dva dni dokler ne dobiš spet denarja kaj jesti, pa ji je odgovoril, da nič hudega, ker je denar dal družini ki že tri dni ni jedla…

Moj svak Salem, se pravi brat od Suade je enkrat nedolgo nazaj rekel, da se zaradi mr. Abduja lahko, kar takoj vsi zakurimo in ne rabimo čakati na pekel… S tem je želel samo poudariti, kako nam je lahko vsem nerodno, ker premalo damo za reveže, oziroma ne damo “nič” v primerjav z mr. Abdujem.

Sama sem se prav od mr. Abduja naučila, da moja dobrodelnost ni kaj dosti vredna. Kajti jaz kupim sebi in svojim otrokom in pa še za tiste, ki so na ulici oziroma revne, ki jih poznam in vem, da rabijo… O ja seveda to je bolje kot nič… ampak, če bi bila kot mr. Abdu bi vsaj občasno razdala tudi tisto, kar je zame in za moje otroke. In sama par dni bila brez vsega…

Mr. Abdu je še prejšnjo soboto z zadnjimi močmi odšel k družini kjer je oče umrl in vprašal ali kaj potrebujejo in jim dal nekaj denarja.

To zimo je res mrzlo in sorodniki smo mu nabavili odeje. Mislim, da jih je dobil deset, novih odej. Egipčani se ponavadi pozimi pokrivajo z tremi ali pa še več odejami, ker pač nimamo ogrevanja, pa okna so slaba in kamen vse povsod… No mr. Abdu je obdržal le dve zase vse ostale pa razdal revnim ljudem.

Ko mu je tisti večer preden je umrl zdravnik prišel dat injekcijo se mr. Abdu zaradi tega, ker je bil preslaboten nikakor ni mogel obrniti na bok in se je zaradi tega on zdravniku z res vsemi močmi, kar jih je premogel opravičeval! Na koncu je bilo zdravniku nerodno kajti človek na smrt bolan se mu je opravičeval… in je sam rekel, dajmo pa v ramo in je res dal injekcijo v ramo… a mr. Abdu se mu je še enkrat opravičil, ker se ne more obrniti…

Mr.Abdu je enkrat prosil mojega moža, če bi lahko pomagal, ker bi se nek par rad poročil in imata sicer že revno stanovanje, kjer bi živela nimata pa nič za notri dat. Pa je potem mr. Abdu vse naokoli klical in uredil, da sta dobila nekaj pohištva štedilnik, hladilnik, mojega moža pa je prosil za pralni stroj. Moj mož je seveda privolil, a kar je pri tej zgodbi zanimivo je, da je mr. Abdu zabičal mojemu možu:“ Pa glej, da boš dobrega kupil. Dober pralni stroj mora bit!“

In seveda on sam mr. Abdu, oziroma njegova žena nima dobrega pralnega stroja. Torej za vse druge je poskrbel prej kot zase.

Spomnim se, ko sem bila prisotna, bil je ramadanski iftar in mu je njegov brat jezno rekel: „ Tvoji otroci nimajo niti celih spodnih gat ti pa hraniš vse reveže, ki ti pridejo nasproti!“

Mr. Abdu pa je bil samo tiho. Sploh ni nič ugovarjal, samo obrnil se je in je šel molit.

Skratka, kot sem rekla, takega človeka ne najdeš kar tako… Pa ni bil samo res skrajno dobrodelen, bil je tudi pameten in izobražen ter redoljuben. Tekoče je govoril francosko in rad je imel nogomet. Nogometna tekma na tv je bila verjetno edina stvar, ki mu je odvrnila misli od Boga… :)

Suad(a)* je včeraj rekla, da je bil sicer drugačen in da je bilo včasih težko, a da je imel tudi veliko dobrih lastnosti. No jaz sem v njemu vedno videla tisto drugačnost kot nekaj normalnega in pozitivnega.

Na cesti si kadar je bil on v avtu moral voziti po predpisih. Menda je edini Egipčan poleg mojega moža za katerega vem, da se je v avtu vedno pripel. Njegovi otroci niso nikdar tekali naokoli po stanovanju dokler niso nekje omagali in padli v spanec, kot je to v navadi v Egiptu, ampak so imeli red in disciplino. Spat so hodili lepo zgodaj zvečer. Kljub revščini in dejstvu, da moja svakinja ni ravno nekaj posebej nagnjena k čiščenju, so bili otroci vedno čisti in urejeni.

Skratka bil je kot sem že večkrat zapisala nekaj več in resnično sem ga imela rada ter ga globoko spoštovala in zato mi je bilo in mi še je res hudo, kot bi mi še enkrat umrl oče.

Evo to je bilo še malo o njem…Sedaj pa  upam, da kmalu najdem kako veselo temo za na Blog. :)

  • Pri ženskih imenih dajem(a) v oklepaje. Zato ker v Arabščini je žensko ime Suad in ne Suada, in je Amel in ne Amela… Vem pa da v Bosni Suad ali Amel, dajo ime moškim, pa da ne bi prišlo do nesporazuma dam tisti a v oklepaj, da se ve da gre za ženske.
  • Share/Bookmark
 


Komentarji

  1. 1
    AIDA
    30/01/2012 ob 7:26 AM

    Sožalje ob izgubi. Kot si ga opisala zveni, da je bil res velik mož. Škoda je, da ni več takih na svetu!

  2. 2
    AIDA
    30/01/2012 ob 7:30 AM

    P.S. Samo zanima me, to kar si rekla, da ni primerno jokati preveč. A ni tako, da na pogrebih predvsem stare gospe resssss zelo jokajo, si pulijo lase,… Ne vem, kje sem to slišala- mogoče ne velja za Egipt, ampak katero drugo arabsko državo?

  3. 3
    rega rega
    30/01/2012 ob 10:34 AM

    Lep zapis, prejšnji in tale…hommmage dobremu človeku na celi črti. Je pa tako…kdor je dober, vidi dobro in kdor je slab vidi slabo. Sožalje…

  4. 4
    UrškaUrška
    30/01/2012 ob 10:53 AM
  5. 5
    Nick
    30/01/2012 ob 1:15 PM

    “Sva bila na Rakitni in to pozimi, pa sem mu rekla: „ A ti veš kje sedaj stojiš?“ “

    He he … zadnje čase je pri nas kar mrzlo in še bolj bo, pravijo, tako da so povsem realne možnosti, da zamrzne tudi Blejsko jezero in se bo na otok lahko prišlo peš :)

  6. 6
    boba
    30/01/2012 ob 1:55 PM

    Živio Bata! Moje iskreno sožalje, res si izgubila enega velikega človeka. Zakaj je takih ljudi (vsaj pri nas!) tako malo? Kakšna dva zelo dobra zapisa, kar presunejo te. Bi pa rada, da napišeš še kaj vzpodbudnega, da ne bomo vsi tako depresivni. Veš kaj me zelo zanima, kako je pri vas v navadi, ko se rodi novo človeško bitje? (he, he, tvoj mož je pa v nulo podoben mojemu…)

  7. 7
    batabata
    30/01/2012 ob 3:10 PM

    Spet hvala, da ste se oglasiliv bistvu nisem želela nikogar zamoriti, samo nekako se mi je zdelo vredno, da za njim ostane napisana beseda, ker kdo ve morda bodo tole brali moji otroci, ko bodo veliki, ki ga bodo prav gotovo pozabili…Spomini ostajajo a življenje gre dalje in Bog prav gotovo ne bi želel, da ga trošim na žalovanje…

    Aida,

    ja res je škoda, da nas ni več takih.Potem verjetno sploh ne bi bilo revščine… Ampak za biti tak je treba imeti res… ma nekaj več, kar tudi jaz nimam. Saj vsi radi damo… ampak samo takrat, ko imamo kaj dati. Takih, ki pa dajejo in potem sami nimajo… no takih pa ni prav dosti.

    Glede žensk in pogreba ali obnašanja okoli umrlega je pa tako. To kar si napisala je bila navada arabcev predno je prišel Islam in tako obnašanje je Mohamed naj bo mir nad njim prepovedal. Arabci v predislamskem času so počeli marsi kaj, kar je bilo prav grozno ne samo neprimerno. In tako so naprimer če ni bilo dovolj žensk, ki bi žalovale celo najeli ženske, ki so šle za pogrebom in uprizorle žalost. Vpile si pulile lase in glasno jokale, vreščale… :roll: No Islam, tega ne dovoli! Če si vernik potem sprejemaš vse, kar je od Boga, dobro in slabo. Potem pač veš, da že tako mora biti in ja seveda je normalno, da si žalosten in da spolzi tudi kaka solza, saj vendar nismo roboti… Ampak vpitje in glasno vreščanje ter kako bi se reklo “oporekanje” Božji volji no to pač ni znak vernika…

    In še več tako obnašanje ne škodi samo nam ampak še bolj škodi mrtvemum ki je zaradi takega obnašanja “mučen”.

    Muslim scholars agree that weeping for the dead is permissible, whereas crying out loud and wailing are not. The Prophet (s.a.w) said: “The one who is wailed for is tortured on account of it.” Abu Musa is reported to have said: “I declare my disavowal of all that Allah’s Messenger disavowed. The Messenger of Allah disavowed publicly a woman who mourns loudly, one who shaves her head, and the one who tears her clothes in mourning.” It is permissible for a woman to mourn for a period of three days over the death of a near relative. The Islamic term for mourning is Hidaad. Mourning for more than three days is not permitted except in the case of her husband’s death. The Messenger of Allah (s.a.w) said: “It is not permissible for a woman who believes in Allah and the Last Day to mourn over a dead person more than three days, except for her husband, where she mourns for four months and ten days.”

    Citat je od tu.

  8. 8
    batabata
    30/01/2012 ob 3:18 PM

    Boba,

    ko se rodijo otroci je seveda tudi procedura in ne vem ali nisem o tem že pisala…ker sem se je sama izognila samo tako, da sem odšla rodit v Slovenijo :)

    Glede nato da imaš enak “model” moža doma, pa ti lahko jaz tudi rečem moje sožalje, ker mislim mene ta moževa “nezainteresiranost” včasih prav zelo v slabo voljo spravi.

  9. 9
    Kalyani
    30/01/2012 ob 4:13 PM

    Da bi le bilo več takih kot je bil tale gospod…

  10. 10
    boba
    30/01/2012 ob 5:14 PM

    Bata, ni to “nezainteresiranost”, pač pa oni so zainteresirani za popolnoma druge stvari, kot smo me ženske (kar je nam popolnoma noro!)

  11. 11
    AIDA
    31/01/2012 ob 12:15 AM

    Težko je dati drugim, če veš, da potem lahko kaj “zmanjka” tvoji družini. Pa na koncu te še vsi bolj obsojajo, da ti je bolj mar za svet, kot tvojo družino… Tako, da si gospod res zasluži spoštovanje.

    Sicer pa ja to sem mislila,…ker vem, da sem nekje brala glede tega, da “najemajo” ženske… pa mislim, da je bilo tudi v enem starem jugoslovanskem filmu prikazano. Pa to res ne prakticirajo več, ali je različno med družinami kot vse ostalo glede vere?

  12. 12
    kat
    31/01/2012 ob 1:56 PM

    Iskreno sožalje.

    Napisala si, da islam dovoljuje daljše žalovanje samo v primeru moža. Zanima me, kako je v primeru, ko umre otrok? Lp in vse dobro

  13. 13
    Nick
    01/02/2012 ob 10:19 AM

    Meni kot ateistu pa pač ni jasno, zakaj bi neka vera kaj dovoljevala ali prepovedovala.

    Obenem pa tudi vem, da bosanski muslimani prakticirajo “naricanje”, to je nekakšno glasno objokovanje ob umrlim. Torej koran narekuje Arabcem eno, Bosancem pa drugo?

  14. 14
    batabata
    03/02/2012 ob 5:36 AM

    Aida,

    muslimani suniti ne. Za ostale pa ne vem.

    Kat,

    žalovanje. Ta doba, ki je omenjena za primer moža ni mišljena v smislu kako dolgo ti bo hudo v srcu in boš žalostna. Ta doba je določena iz čisto drugega razlga in sicer, da se v primeru nosečnosti vdove zaščitijo pravice nerojenega otroka. Tako, da nikjer ti noben ne more določiti kako dolgo boš ti žalostna zaradi moža, brata ali otroka… časovno obdobje v primeru vdov je iz čisto drugih razlogov.

    Glede smrti otroka in Islama je morda zanimivo za prebrat tole.

    Nick,

    sicer sploh ne vem kaj je “naricanje” pa sem vpisala v google: ” Šta je naricanje”

    In dobila tole. In med tem ko sem gledala kateri link je v povezavi z Islamom in naj ga zato odprem sem ugotovila, da sploh ni treba da katerega, ker v oči bodejo stavki.

    Šta je zabranjeno rodbini umrle osobe? a) Naricanje Dozvoljeno je žaljenje i plakanje za umrlom osobom, ali je strogo zabranjeno naricanje i jadikovanje.

    Pa spet drugi link že v povzetku pravi:

    Naricanje predstavlja kuknjavu uz plač što je haram (zabranjeno).

    Skratka očitno jim je dano vedeti (bosanskim muslimanom), da je to strogo prepovedano, če pa oni to še vedno počnejo je to pač nekaj za kar ni kriv Islam…

    Islam je eden in edini… je kot avto in jaz sem voznik, če delam ogromno cestno prometnih prekrškov zato ni kriv avto ampak jaz… Tako je tudi z verniki. Kaj vse počnejo muslimani, pa je z Islamom prepovedano! Ampak če nekdo, ki je musliman nekaj počne to še ne pomeni, da mu Islam to dovoli…

  15. 15
    Nick
    03/02/2012 ob 8:39 AM

    Bata,

    hvala za trud. Najbrž bo res, da se motim jaz, zato sem še jaz malo pobrskal po spletu in dobil tole:

    “Tudi Hrvatje prebivajo v tretjem delu ali na Srednjem Kranjskem ob Kolpi med mesti Metliko, Vinico, Podbrežjem, Črnomljem in na tistem koncu. Njihov jezik je prava hrvaščina in se od kranjščine nekoliko razlikuje.” To so Hrvatje v Slovenski marki. Valvasor jih po noši, običajih (spomnimo na naricanje ob pogrebu) in jeziku ločuje od Kranjcev.

  16. 16
    Vera
    03/02/2012 ob 8:14 PM

    Draga Bata,

    moje iskreno sožalje ob izgubi tako velikega človeka. Popolnoma razumem zakaj si mu psovetila svoj zadnji blog. Res škoda, da svet ne premore več Mr. Abdu-jev. Tvoj zapis zame nikakor ni depresiven, ampak resnično, če ga bereš s srcem, te razveseli, saj lastnosti, ki jih je imel Mr. Abdou so veselje in sreča za vse tiste, ki jih sicer ne vidimo. Kako zelo se me je tvoj zapis dotaknil, sem se zavedla danes. Bila sem namreč službeno v Celju in ko sem hodila skozi glavno mestno ulico, kjer zaradi izredno hudega mraza skoraj ni bilo videti nikogar,saj je termometer kazal -10 stopinj z zelo hudim vetrom, kar daje občutek, da je -20 stopinj, sem najprej zasližala zelo otožno, vendar čudovito lepo melodijo. Kljub mrazu sem se ustavila in skušala sem ugotoviti odkod prihaja ta glasba. Potem pa sem le zagledala človeško telo, ki je sedelo na tlaku, zgrbljeno v dve gube, in je igralo na harmoniko. Pomislila sem, o bog, kako strašno mora ta človek trpeti, da sedi tukaj na tem mrazu in igra harmoniko za morebiti kak cent ali Evro, ki mu ga spusti v košarico mimoidoči. Ko sem šla mimo njega in mu tudi sama nekaj podarila, sem zagledala vso bedo v njegovi košarici! 1 evro in nekaj nežic, morda vse skupa evro in 30, 40 centov. kdaj bo revež nabral za spodoben obrok, kje spi, živi v tem mrazu? kje je naše sočutje, solidarnost? Pa kljub vsej svoji bedi se mi je na tem današnjem peklenskem mrazu nasmehnil in rekel: hvala, Madam!

  17. 17
    batabata
    08/02/2012 ob 5:18 PM

    Nick,

    no jaz sem se vse eno nekaj novega naučila in sicer sedaj vem kaj pomeni beseda “naricanje! :)

    Vera,

    hvala, ker delila z mano svojo zgodbo in za res lep zapis. Res je treba tako malo, da nekoga razveselimo ampak nam, kar ne gre…še nasmeh, ki nas res čisto nič ne stane včasih ne znamo dati…

Komentirajte

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

blank