Arhiv za dan 27/01/2012

Mr. Abdu

Egipt miks, Moj svet & osebno 27/01/2012

Dolgo nisem pisala. Danes pa moram…Pišem za dušo. Pišem, ker… ker je to najmanj, kar mu lahko poklonim v spomin.

Danes se je zgodilo a situacije ne dojemam še prav dobro.

Vedela sem, pravzaprav čutila, da je konec blizu… in da bo prišlo nekaj…neznanega.

Bilo je v zraku te dni nekaj zloveščega in danes se je spustilo na zemljo…

Saj vse skozi vem, da danes si in jutri te ni.

Vem a nočem vedeti. Vsi mi to vemo a nočemo vedeti!

Smrt je tisto čemur se ne moremo izogniti. Smrt je tisto, kar je edino sigurno… za vsakega od nas.

Včeraj popoldan sem sedela ob njemu a nisem zdržala dolgo.Ta meni drag človek je v zadnjem letu veliko pretrpel. Delček  tega sem opisala tu… potem pa je bil deležen še kemoterapij…

Pogled na… shujšano telo, ki je bil včasih velik in močan postaven možak in obraz na katerem je zapisano, da boli. Oči pa polne upanja, da bi le bilo kmalu mimo. O Bog!  Nisem mogla, dolgo sedeti ob njem. Spomin na očeta… spomin na nešteto njih, ki so umrli v moji izmeni… vse je postalo na enkrat tako blizu pa čeprav so te stvari že daleč za menoj.

Mož me je včeraj pozno zvečer, ko se je vrnil od njega vprašal ali niso morda sedaj v igri že samo dnevi? Odkrito sem mu povedala, da tega ne vem, ker sem v življenju videla mnogo ljudi za katere je zdravnik rekel, da so v igri dnevi pa so bili še mesece z nami in prav tako mnogo ljudi, ki naj bi bili med nami še mesece pa so odšli veliko prej…

Mojemu očetu so naprimer pripisali 3 mesece pa je bil z nami še eno leto…Tako, da niti slučajno si nisem drznila reči, da že res tako izgleda kot, da je tudi za Amu Abduja konec blizu.

A hkrati sem si mislila, le kako bi Bog tako dobremu človeku, ki je bil poleg tega tudi dober vernik namenil mesece in mesece trpljenja? Česa bi ga umil? Muslimani namreč verjamemo, da nam pretrpljene bolečine brišejo slaba dela. Zato nam Bog včasih kadar si to zaslužimo (ker smo naredili nekaj dobrega), ker noče, da pridemo pred Njega z “goro” slabih del nameni bolezen in bolečine in nas „umije“…tako potem lahko naša dobra dela pretehtajo slaba… ( A sem to dovolj razumljivo napisala?)

Včeraj zvečer sva z možem poskrbela, da je prišel do njega zdravnik in mu dal nekaj proti bolečinam. A zdravnik je rekel, da bo dal nekaj lahkega, ker to naj ne bi bile še ta „hude“ bolečine in da ko pridejo tiste bolečine mu potem ne bi pomagali narkotiki, če bi z njimi začeli že sedaj na začetku… Zdravnik je imel sicer prav glede tega, da se začne z lažjimi zdravili in šele kasneje z narkotiki. Toda ni imel prav, da ta hudo šele pride, hvala Bogu.

Danes je petek za nas muslimane najbolj pomemben dan v tednu in opoldan je zelo pomembna molitev, ki jo moški morajo opraviti v mošeji, ženske pa lahko tudi doma. Mr. Abdu je odšel v času te molitve. Dopoldan so zopet poslali po zdravnika, a ko je ta prišel je bilo že konec. Hvala Bogu Mr. Abdu ni trpel, dneve ali mesece…

Mr. Abdu je bil od moževe sestre mož. Pri njih sem bila vsaj dvakrat na teden saj moževa sestra Suad(a) skrbi za to, da moji otroci pravilno in brez naglasa govorijo arabsko in jim pomaga pri nalogah…Tako k njim vozim otroka in jih ponavadi tam pustim več ur. Jaz z njima govorim Slovensko in pa moja arabščina ima naglas… ker želim, da bi moji otroci govorili brezhibno arabščino in ne z naglasom kot jaz, nam je moževa sestra Suad(a) sama predlagala, da bi jih ona učila in z veseljem sem sprejela…

Mr. Abdu je bil od nekdaj eden od meni najljubših sorodnikov. Bil je pravičen, dober in skrben. Znal je z majhnimi otroki, kar je za Egipčanske moške precej redko… Znal je zelo lepo risati in pripovedovati… Moja otroka sta ga oboževala. Omar ga je včeraj na vso silo želel videti in ko je bil ob njemu mu je ta mali Omarček poljubljal roko in Mr. Abdu mu je sedaj vem, da z zadnjimi močmi s svojo roko prijel rokico in jo ponesel k svojim ustam ter jo poljubil. To je bilo slovo…

Moja mlajša otroka nikdar nista poznala pravih dedkov, kajti oba dedka sta že umrla zato jima je Mr. Abdu v življenju in srcu zasedel tisto mesto, ki bi drugače pripadalo dedku.

Novico o temu, da je Amu Abdu odšel sta kljub temu, da sta majhna sprejela z žalostjo… Omar v bistvu verjetno niti ne razume in predvidevam, da ga bo naslednjič, ko bomo šli k njim iskal…

Mr. Abdu je imel štiri otroke. Deklica (hčerka) je umrla, ko je bila še majhna. Ahmed najstarejši sin, o njem sem pisala ko se je poročil in živi v Savdski Arabiji… je vedno bil moj zaupnik in najboljši prijatelj. Mahmud srednji sin je pač samo svoj, ker ga je skozi življenje zaznamovala bolezen… in najmlajši Mohamed, ki je prav gotovo najbolje vzgojen otrok, kar sem jih imela priliko spoznati v Egiptu.

Muslimani verjamemo, da ko enkrat umremo je za nas vsega konec. Razen… razen, če smo za seboj pustili „dobre“ otroke, ki bodo s svojimi dejanji in molitvami prispevali k temu, kako nas bo Bog sodil… Hvala Bogu Mr. Abdu je za seboj pustil tri dobre fante!

Meni pa je zapustil veliko lepih spominov.

Nikoli ne bom pozabila, kako nas je vedno, ko smo bili pri njih pospremil do avtomobila in ko smo se odpeljali nam je pomahal v slovo in šele potem se je vrnil v svoj dom.Menda je tudi edini človek, ki mu je bilo kristalno jasno čemu imam v avtu otroške sedeže in vedno je lepo stal ob avtomobilu dokler ju nisem pripela, ko sem se vsedla za volan je zadovoljno pokimal in pomahal v slovo. Potem, ko je lansko leto zbolel in ni več mogel nas sam pospremiti je vedno poklical enega od sinov in mu naročil, da nas pospremi, ker vem kako veliko mu to pomeni mu nikdar nisem ugovarjala, da to da mene in otroke nekdo pospremi ni potrebno. Še več v času po revoluciji sem sama začutila potrebo po tem, da nekdo gre po temni ulici z mano do avtomobila in sem mu bila nadvse hvaležna za to njegovo navado.

Sedaj pa…

Danes sem jaz pospremila njega na njegovi zadnji poti. Nisem bila tam v času njegove smrti sem pa prišla dovolj kmalu, da sem ga še lahko pobožala po licu in poljubila njegovo hladno čelo in povedala, da sem ga imela rada, da bo v mojih molitvah. Potem so prišli… in ostal je sam z moškimi, ki so ga umili ter zavili v belo platno… Srce se mi je trgalo, ko so ga odnesli po stopnicah na dvorišče…po tistih stopnicah, kjer nas je vedno skrbno spremljal do avtomobila… in odpeljali so ga z mrtvaškim avtom v njegovo rodno vas, kjer so ga do sedaj, ko to pišem že položili v grob… in solze so polzele, tako kot polzijo sedaj. Žalostna sem, da je odšel a hkrati sem vesela, da ker mu je Bog namenil tako hudo bolezen, da je odšel hitro…

Amu (stric) Abdu hvala ti za vse…

Inaa Lillahi wa Inaa Illayhi raji’oon. Bogu pripadamo in k Bogu se bomo vrnili. O Bog sedaj je v tvojih rokah bodi milosten in usmiljen ter sprejmi mojo prošnjo in molitev zanj. Amin!

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark
blank