Vsi mi smo odvisniki. Eni od droge, alkohola, cigaret spet drugi od junk prehrane ali sladkarij (v slednjo skupino ljudi spadam tudi jaz, na žalost) in spet tretji s športom, odnosi, izgledom ali pa delom.

Moj mož je deloholik. Po vseh skupnih letih sem šele v lanskem letu spoznala, da mu ni pomoči in da je to pač nekaj s čimer bo treba shajati. Enostavno, ko sem odkrila razlog zakaj je postal deloholik sem ostala brez besed in celo, da bom spravila na tipkovnico sem potrebovala kar precej časa. Priznam, da je bil zame to en tak majhen šok.

Kajti ni lahko živeti z mislijo, da je nek človek del tvojega življenja a je tako zelo odsoten. Sama sem si sicer izborila nekaj njegovega čas zase in tudi za otroke… a občutek, da se moraš za čas, pri ljubljeni osebi boriti je precej slab… Ampak tako pač je, morda bo kdaj drugače inšAllah, toda prav verjetno pa to ni .

Čeprav imam rada vsako urico ob njem pa, kadar nima dela in je veliko doma postane precej nejevoljen. Sicer nič ne reče a ga čutim. Skratka nobene razlike med deloholikom ali kakim drugim odvisnežem ni, ko mu njegove „droge“ zmanjka pride do abstinenčne krize…

Sedaj pa k bistvu kaj je njega pripeljalo do tega, da dela in dela in dela…

Predno sva se midva spoznala, še v času, ko je hodil na univerzo sta si bila všeč z nekim dekletom. Ko sta oba diplomirala sta se zaročila in potem naj bi se začel čas spoznavanja in priprave na poroko. Imela sta se rada in seveda sta bila rada skupaj. Poleg tega ni bila prav nič drugačna od vseh nas žensk, ki bi rade bile v družbi ljubljenega kar največ kar se da… Minilo je osem mesecev, ko je on ves svoj prosti čas posvečal času z njo. Tako je on bil minimalno v službi, se pravi točno toliko kot je bilo potrebno in nič več in kot začetnik seveda na minimalni plači, ki jo je itak vso porabil za mala darilca in transport do njene hiše in domov….

Po osmih mesecih pa je oče od nje začel pritiskati, da bi bil že čas, da se začne planirati poroka, kar pa seveda pomeni, da mora imeti fant toliko in toliko privarčevanega denarja za doto in zlato ter stanovanje in tako naprej. Seveda nekateri imajo starše, ki jim pomagajo, a moj pač ni imel nikogar. Pravzaprav še bolj natančno tisti, ki bi mu lahko finančno pomagali se niso strinjali z njegovo izbiro dekleta (brat, mama) in mu zaradi tega tudi niso pomagali.

No on je sicer stanovanje imel a to že od prej, predno jo je spoznal, ker ga je kupil z dediščino po očetu. Tako, da v času njunega poznanstva res ni čisto nič ustvaril a čisto brez vsega tudi ni bil.

In tako je njen oče pritiskal in pritiskal…zahteval zlato in denar, češ da čas gre hitro in snubcev je trenutno veliko, a kaj se ve kaj bo čez še eno leto… in vse skupaj ga je že kar malo odbijalo od želje po poroki, ker tak pač je. Ne mara, da mu kdo diktira kaj mora narediti…

In v tem času dogovarjanja in pritiskanja s strani očeta in jokanja s strani njegove zaročenke, ga je enkrat njena mama posedla poleg sebe z namenom, da se nekaj pogovorita.

Ženska se pravi nesojena tašča mu je rekla:“ Mohamed eno leto bo na okoli… in ja veliko časa si posvetil moji hčeri in jo naredil res srečno. Ampak sedaj je čas dejanj in kje si po vsem tem času ti? Kaj je tebi prineslo to leto? Kakšni so tvoji dosežki? Kaj si ustvaril?…“

Zamislil se je in odšel. Zaroko je nekaj dni kasneje razdrl in dekletu dal popolno svobodo, da se pač poroči s komer hoče, oziroma z nekom, ki lahko pač tisti moment, da kar zahtevajo in želijo…

In tako je meni en večer, ko sem spet jokala in jamrala kako je premalo doma in z mano ter z otroci in da samo dela in dela… in da ne rabimo vsega tega, kar nam nudi in nam želi še izboljšati, da bi raje imela njega… po sedmih letih zakona obelodanil zakaj je temu tako kot pač je.

Nikoli ne bom pozabila njegovih besed, ker mi še vedno zvenijo v ušesih: „Sabina jaz te nikoli ne bom vprašal ali si srečna oziroma, če te jaz osrečujem!“ seveda mi ni bilo nič jasno in še predno sem kaj rekla je nadaljeval:“ Jaz dajem največ kar lahko! Delam kolikor lahko! Več ne zmorem. In če je moj največ premalo zate potem bi me to ubilo!“ in potem mi je povedal še tisto zgodbo, ki sem jo napisala zgoraj in ko sem dojela, da so predvsem besede tiste ženske se pravi nesojene tašče tako močno vplivale nanj in seveda cel sklop dogodkov…sem ostala brez besed.

Kaj pa naj rečem? Da jaz nisem ona… pa saj on to ve! Ker itak ni stvar v meni ampak je to nekaj, kar se je zasidralo vanj.

Od takrat naprej mu sploh ne težim več. Kajti on si tega res ne zasluži, da bi mu najedala. Ves denar vloži v nas kot družino… In začela sem bolj cenit vse dobrine in predvsem mi je kristalno jasno, da je deloholik zato, ker nas ima rad in nam tudi na ta način izkazuje svojo ljubezen. On v bistvu živi za nas, za mene in otroke.

In sedaj vem, da si ne more pomagati, da bi delal manj, ker se nekje podzavestno boji, da bi mu spet šel čas mimo in bi izgubil to kar ljubi. Nekako ne more razumeti, da bi ga mi imeli ravno tako radi, če bi manj delal … on enostavno ni sposoben več odklopiti kajti vedno ima nek cilj, kaj bi še mogel doseči…

Ne razume, da sem jaz zadovoljna že s tem, kar imava in da več ne potrebujeva. Ubija ga to, da so sedaj taki časi, da se res težko že za preživetje zasluži, ampak on ima navkljub vsemu vedno neke želje za prihodnost. Vedno neke načrte…

Enkrat je rekel, da če ne bo imel vizije in cilja bo, kar umrl…

Edina sreča, ki jo ima je, da ljubi svoje delo in da vedno pravi, če bi še enkrat moral študirati, diplomirati in si potem še izbrati smer bi ponovno naredil enako in opravljal popolnoma isto delo.

Kaj preostane meni …?

Nič kot to, da ga čakam in toplo sprejmem, ko pride domov in mu dom za katerega se tako trudi ne naredim pekel temveč varni pristan in toplo zavetišče. Vedno mi ne uspe, kajti kot vsak par imava tudi midva viharje, ampak se pa resnično trudim. Tudi sedaj danes, to noč…

  • Share/Bookmark
 


Komentarji

  1. 1
    DajanaDajana
    30/12/2011 ob 3:29 PM

    Kaj preostane tebi? Da mu poveš, da je največ, kar ti lahko da čas, ko je ob tebi. ;) Da ne zahtevaš nobenega zlata ali luksuza, samo želiš si biti ob njem.

    Jaz razumem, kako grozno prizadet je bil ob tisti prejšnji zgodbi. :cry: In vendar ne more biti denar vladar srca! Seveda je pomembno, da ga imaš! A ne za vsako ceno! :cry:

    Mater, vedno bolj, ko se ukvarjam s tem denarjem, vedno bolj razumem, kako je denar zastrupil vse naše odnose. :cry:

    Bata… če misli, da bo imel več denarja, če bo delal 24 ur na dan, se moti. Potem bi imeli tisti, ki stalno garajo največ denarja.

    Pa nimajo! Koliko imaš denarja nima veze s tem, koliko časa delaš, kakšne šole imaš ali iz kakšne familije si, temveč to, kar imaš v glavi o denarju. Denarja je v okolici obilo. Za vsakega človeka. Zakaj ga nimamo? Ker so nam vtepli v glavo, da ga nismo vredni ali da je zato treba strašno garati in da denarja ni nikoli dovolj.

    Pogovori se z njim, reci mu, da ga ljubiš takega kot je in da se mu ni treba dokazovati pred teboj. Po drugi strani… tudi, če bo stalno zaposlen, ne bo imel nevemkoliko več denarja kot prej in oba bosta razočarana, ker ne bosta veliko skupaj…

    Ne dovoli, da vama to zastrupi vajin odnos!

    Pa srečno! <3

  2. 2
    boba
    30/12/2011 ob 5:13 PM

    Jaz pa le mislim, da so potomci – otroci največji vzrok za to, da dela in dela in dela, zagotoviti jim mora neko socialno varnost, kar pa pomeni pridobiti določeno premoženje, da bodo lahko štartali v tako negotovo in socialno nič varno prihodnost. Se ti ne zdi, da če bi bila sama (ti in on), ne bi bilo tako? Takrat bi tvoje prigovarjanje, naj ne dela toliko, da vama zadostuje za dostojno življenje, kar zasluži, po vsej verjetnosti naletelo na plodna tla. Saj je tudi pri nas tako. Mladina nima neke perspektive, nima neke zagotovljene varnosti, pa četudi so pridni, delavni, se izšolajo, zato se starši tako trudimo, ker se bojimo za njih. Lep pozdrav, Bata in veliko sreče v 2012 (če imaš srečo, imaš vse)

  3. 3
    Vera
    30/12/2011 ob 10:30 PM

    Tvoj današnji blog izžareva tako čutnost in sicer samo zaradi ene izjave tvojega moža „Sabina jaz te nikoli ne bom vprašal ali si srečna oziroma, če te jaz osrečujem!“ “ Jaz dajem največ kar lahko! Delam kolikor lahko! Več ne zmorem. In če je moj največ premalo zate potem bi me to ubilo!“ Mislim, da je s to izjavo povedal vse kar si želela slišati. In strinjam se s tvojo zadnjo mislijo, da ga čakaš doma in da si ti njegov varni pristan. Srečno, Bata!

  4. 4
    anja
    31/12/2011 ob 3:44 AM

    Bata, a ženske v Egiptu ne hodijo v službo in samo doma čakajo na moža? Mogoče mu pa ne bi bilo treba toliko garati, če bi tudi ti kaj delala in doprinesla k družinski blaginji? Otroci niso več tako majhni, da ne bi vsaj nekaj ur kaj počela in bi bil mož lahko kaj prej doma. Ker tole, kar imaš zdaj, ne vodi v kaj dobrega. Denarja boste imeli dovolj, dobrin tudi, družine pa ne bo več… ne bo več niti vaju dveh… Se mi zdi škoda, da so stvari take, kot so. Želim ti veliko ljubezni v letu 2012 in več skupaj preživetega časa!

  5. 5
    nevenkanevenka
    31/12/2011 ob 7:03 AM

    Srečno v novem letu Bata, tebi in tvojim dragim.

  6. 6
    batabata
    31/12/2011 ob 1:06 PM

    Dajana,

    pogovarjala in pregovarjala sem ga 7 let, ker ga nisem razumela in ker sem imela iluzijo, da se lahko spremeni… Sedaj razumem, da je to v njemu in da tudi,če ne bi imel družine bi živel za svojo službo. Tak pač je in kljub mojim prošnjam in modelovanjem se enostavno ne more spremeniti… ker sploh ni stvar v denarju.On ne dela zaradi denarja… Denar je v njegovem primeru posledica dela, ne pa razlog in ko sem to dojela in še zraven dobila serviran razlog kako je tak postal, sem enostavno dojela, da to pač tako je in bo.

    Boba,

    tudi, če bi bil on sam bi bilo tako. Na žalost. :( Ni deloholik samo zaradi tega, da kaj zasluži ampak, ker poleg vsega tudi ljubi svoje delo…

    Tudi tebi želim srečo a bi vse eno dodala še zdravje.Sama namreč menim, da je zdravje najbolj pomembno in če imaš zdravje lahko dosežeš vse :)

    Vera,

    točno tako s tistimi besedami mi je povedal ne sicer vse, kar bi jaz želela slišati ampak vse, da sem ga lahko razumela in nekako sem ga še bolj vzljubila.

    Zdi se mi, da si me ti začutila in se ti iz srca zahvaljujem. Srečno tudi tebi Vera.

  7. 7
    batabata
    31/12/2011 ob 1:36 PM

    Anja,

    Bata, a ženske v Egiptu ne hodijo v službo in samo doma čakajo na moža?

    Tudi v Egiptu so ženske, ki hodijo v službo. A največkrat razlog ni v tem, da rabijo denar. Poleg tega, kar koli ženska zasluži je njen oseben denar in ne denar za gospodinjstvo in dom…

    Večina ljudi v Egiptu je muslimanov in prakticirajo Islam v kateterem sta vloga moškega in vloga ženske določena. Vsak ima svoje obveznosti, dolžnosti in pravila.

    Dolžnost ženske pa ni da služi denar…

    Mogoče mu pa ne bi bilo treba toliko garati, če bi tudi ti kaj delala in doprinesla k družinski blaginji? Otroci niso več tako majhni, da ne bi vsaj nekaj ur kaj počela in bi bil mož lahko kaj prej doma.

    Moj mož je izrazil željo, da ne hodim v službo in na začetku sem se težko navadila in nisem vedela kaj naj sama seboj sploh počnem potem pa so prišli otroci in dela je čez glavo dovolj :)

    Sedaj sem vesela da sem doma in službe ne pogrešam več.

    Morda te bo šokiralo ampak ne samo da ne želi da hodim v službo tudi ni mu všeč, da po njegovem mnenju preveč časa posvečam čiščenju in mi zato že 7 let hoče vsiliti na vse možne načine hišno pomočnico…

    Tako to pač je v Egiptu. Moški se ne počuti moškega, če njegova žena MORA hoditi v službo in še več menijo, da je že skrb za dom in otroke preveč in zato ponavadi najamejo hišne pomočnice, varuške in tako dalje.

    Glede financ pa. Čeprav ni tvoja stvar ampak vse eno… Imam svoje dohodke, saj imam v Sloveniji nepremičnino, ki jo oddajam v najem in še en drug vir dohodha… A bi se moj mož prej ločil, kot pa dovolil, da jaz skrbim za gospodinjstvo…

    Tako ta denar porabim za tisto več, kar pač ni nujno, da imaš.

    Ker tole, kar imaš zdaj, ne vodi v kaj dobrega. Denarja boste imeli dovolj, dobrin tudi, družine pa ne bo več… ne bo več niti vaju dveh… Se mi zdi škoda, da so stvari take, kot so. Želim ti veliko ljubezni v letu 2012 in več skupaj preživetega časa!

    Mislim, da ni čisto tako. Midva sva in tudi družina je… denarja je sedaj v zadnjem letu vedno manj( v Egiptu so pač po revoluciji take razmere) on pa dela enako kot prej in mi se razumemo enako dobro.

    Zgoraj sem že nekomu napisala v komentraju pa naj ponovim. Moj mož ne dela zaradi denarja, ampak je denar le posledica dela ni pa kot sem rekla edini razlog.

    V njegovem primeru sem ga označila kot deloholika zato, ker sama vidim to kot odvisnost. Saj dela rad in ko dela je srečen. On nikdar ne bi mogel sedeti doma… ker bi ga to ubilo. Ker je delo njegova odvisnost – droga.

    Vračam lepe želje in srečno tudi tebi. Bata

  8. 8
    batabata
    31/12/2011 ob 1:46 PM

    Nevenka,

    hvala in enako želim tudi tebi in vsem tvojim.

  9. 9
    anja
    31/12/2011 ob 5:11 PM

    Hvala za izčrpno pojasnilo, draga Bata. Zdaj razumem, on hoče delati, če je treba ali ne, in to ogromno, cele dneve, pri tem uživa. OK, pač uživa. Ampak tak človek si ne bi smel omisliti družine. Ker pa ima družino in kar dosti veliko, pa sigurno mora delati tudi zaradi denarja, da vse skupaj ohranja na nekem višjem nivoju. Sem prepričana, če bi delal pol manj, bi težje in slabše živeli, ampak otroci bi pa imeli definitivno več od njega. No, ampak take situacije obstajajo tudi pri nas. Še enkrat ti želim vse lepo!

  10. 10
    batabata
    31/12/2011 ob 5:15 PM

    Anja,

    točno tako! To si sedaj zadela v sredino tarče.

    Tudi tebi vse lepo in lepo praznovanje.

  11. 11
    Vera
    31/12/2011 ob 5:48 PM

    Z zanimanjem sem prebrala vse komentarje in nisem se mogla upreti skušnjavi, da še enkrat pokomentiram vse skupaj; morda za začetek eno provokativno vprašanje, ki je morda bolj namenjeno vsem tistim, ki imate družino (enega, dva ali morda še tretjega otroka) in hodite v službo, ki vam pobere vsak teden 50 do 60 ur, pa še kaj si prinesete domov, ker vam v službi ni uspelo tega narediti? Ali niste nikoli pomislile kako fino bi bilo, če bi vaš mož toliko zalužil, da bi ve (me) lahko ostale doma ali pa, da bi lahko delale polovični delovni čas? Kako vam je všeč, da zjutraj vržete otroka-ke iz postelje in jih ves čas priganjate, naj pohitijo za božjo voljo, ker boste spet zamudili v službo? Kako vam je všeč, da ne morete otroka peljati na neko aktivnost ali pa ne neko tekmovanje, ker imate neodložljiv sestanek? Kakšen občutek imate, ko ne morete na govorilne ure, ker ste še vedno v službi in potem učiteljici pišete e-mail in sprašujete kako je z vašim otrokom v šoli? Kaj občutite pri tem, ko vaš otrok zboli, pa ne morete v bolniško, ker morate zaključiti nek projekt in je delo vaših sodelavcev odvisno od vas, in potem bolnega otroka vozite v varstvo, pa še srečo imate, če vam lahko vaši starši priskočijo na pomoč. Tako drage moje sodobne Evropejke, to sem dala vse skozi in resnično nisem na to nič ponosna, da imam sicer uspešno kariero, finančno dobro stojimo, ampak moja otroka in končno tudi moj mož ima živčno ženo, ki ji družina sicer veliko pomeni, pa vendar prevečkrat daje prednost službi, ker žal z moževo plačo, ki je sicer zelo priden in deloven človek, žal ne bi imeli tega kar imamo. Verjemite mi, da sem že velikokrat pomislila, da je moja vloga predvsem biti mati in žena, čisto tako kot je napisala Bata: ni dolžnost ženske, da skrbi za denar. Ampak to smo hotele, to smo si izborile – enakopravnost.

    Upam, da mi drugače misleče niste zamerile in resnično nikomur ne želim vsiljevati svojega pogleda. Morda sem samo želela, da se ob koncu leta ozremo nazaj in naredimo bilanco naših dosežkov.

    Vsem skupaj želim v novem letu veliko dobrega, predvsem pa osebne sreče in zadovoljstva.

  12. 12
    anja
    31/12/2011 ob 10:40 PM

    Vera,

    jaz se s tabo 100% strinjam, ampak tako je mogoče možno po svetu, v SLO pa niti približno. Ni druge izbire, kot hodit v službo. Povej mi, kaj narediš potem, ko si 15-20 let doma, vzgajaš otroke, skrbiš za dom, nekega lepega dne pa pride mož domov in te obvesti, da se je zaljubil in zapušča družino. V našem primeru ženska-mati ostane brez vsega. Določijo sicer preživnino za otroke, ki je nizka, pa še te največkrat ne plačujejo. Žena zase ne dobi nobene preživnine in mora po 20 letih ne-dela iskati službo, ki je pa ne dobi, ker jo je čas povozil, nima najnovejšega znanja in je neuporabna, posebej npr. zdaj v tej recesiji. Kako bo živela, pokojnine ne bo nikoli dobila, ali pa kak majhen drobiž po 63 letu. Zdaj vidiš, da mora biti pri nas ženska odvisna od sebe, da preživi, čeprav je zelo težko in vozi uboge otročke navsezgodaj sem in tja, ampak druge variante ni. Glede na to, da je pri nas ogromno ločitev, ne moreš predvidevati, da se tebi pa ne bo to zgodilo. Ne vem, kakšno varnost imajo v Egiptu glede tega, mogoče so njihovi moški kaj boljši od nezvestih Evropejcev, ampak to so kar težke stvari. Jaz sem imela dovolj denarja in bi bila lahko doma brez težav, pa se nisem upala tega narediti in dobro, da nisem, ker zdaj imam lepe svoje dohodke, sicer bi pa ne imela nič. Tako je življenje. Vsem želim veliko sreče, zdravja, pa rezumevanja in ljubezni v novem letu!

  13. 13
    batabata
    01/01/2012 ob 12:58 AM

    Vera in tudi Anja,

    od nekdaj sem si želela imeti tako življenje. A žal v Sloveniji je to kot je napisala Anja zelo težko. Naštela je skoraj vse razloge zakaj bolj malo žensk ostane doma, poleg tega da nekatere nimajo te možnosti, ker moževa plača ne zadostuje. Ali pa se bojijo biti popolnoma odvisne. Nekatere si pač želijo kariero in naj poudarim, da jaz osebno v tem ne vidim prav nič napačnega. Zakaj pa ne…če to neko žensko osrečuje potem je edino prav da sledi svoji sreči. No pa da se vrnrem nazaj k razlogom… po mojem je eden od razlogov tudi to, da okolica in navade v Sloveniji ter seveda tudi država diktirajo, da mora tudi ženska delati. Enostavno je taka ženska, ki ostane doma velikokrat nerazumljena in ožigosana v Sloveniji…(saj ne rabim razlagat kaj mislim kajneda).

    No sem pa želela samo napisati, da razumem in delim vajine misli. Oba komentarja sta res napisana z dobro mero razuma.

    Bi pa še dodala samo za informacijo kako je z žensko v Egiptu. Najprej je odvisno zakaj do ločitve pride…in od tega je potem tudi odvisno kaj sodnik dodeli ženski.

    A če bi bil primer tak kot ga je napisala zgoraj se pravi je mož našel novo ljubezen ima več variant. Lahko se on poroči še z ta novo ljubeznijo in mora potem za obe skrbeti popolnoma enakopravno v denarju in času in vsemu kar so pač dolžnosti moškega. No to varianto bi sicer izbrala marsi katera Egipčanka…

    A jaz nisem za take zadeve. :) Nimam nič proti tistim, ki jim mnogoženstvo odgovarja, a jaz pač nisem med njimi.

    No v primeru, da se ločita pa ni njena krivda.Ji ostane stanovanje,avto in pa preživnina zanjo in za otroke, dokler se ponovno ne poroči. Še več če je imela hišno pomočnico ali varuško za čas zakona, mora tudi to še naprej plačevati…

    Ponavadi ni problemov a če ima vse eno ženska za bivšega moža kakega “zajebanca” in noče plačevat in se mora za preživnino tožarit je zanjo v tem času dolžan skrbeti njen najbližji moški sorodnik.

    Tako, da se v situaciji ko bi bila res čisto brez vsega težko znajde. Vedno je po zakonu nekje nekdo, ki mora poskrbeti zanjo.

    Je pa tudi ena bistvena razlika med Egipčanko in Slovenko. Egipčanke so navajene, da so vzdrževane in ne poznajo druge variante. Slovenke pa niso navajene, da bi bile vzdrževane in jim je to nekako izpod časti in se zato tudi, če jim ni treba pač potrudijo, da imajo svoj denar in se le tako počutijo, da so same svoj gospodar.

    Ta občutek dobro poznam. Sama si še danes ne znam predstavljati, da bi bil moj edini vir denarja moj mož. Še manj pa, da bi ga mogla za denar prosit. To sem mu tudi povedala zato imava določene rešitve, da se jaz izognem tistemu občutku vzdrževanosti. Kakšne so te rešitve pa morda kdaj drugič. :)

  14. 14
    anja
    01/01/2012 ob 11:52 PM

    O, če je pa kaj od tega res, mi je pa kar žal, da se nisem v mladosti poročila z Egipčanom, ki je študiral v Ljubljani in sva bila zelo zaljubljena. Čeprav pa ne razumem, kako lahko za ločenko skrbi njen najbližji moški sorodnik. Če je egipčanka, razumem, ampak kaj če je slovenka, ali potem brat iz Slovenije mora skrbeti zanjo? Kaj pa če nima brata sploh? Poznam tri punce, ki so živele v Egiptu in so vse tri ob ločitvi prišle nazaj v Slovenijo. V takem primeru možu najbrž ni treba nič plačevati, ženska pa začne življenje iz nule, kar pa ni prav lahko.

  15. 15
    batabata
    02/01/2012 ob 1:28 AM

    To da za žensko poskrbi najbližji moški sorodnik velja za muslimanke in med arabkami se to prakticira 100%.

    Težko verjamem, da bi nekdo plačeval preživnino ženi, ki ni ne eno ne drugo(ne muslimanka in ne arabka)… Še otroke ne verjamem, da jim dajo, če so tujke in nemuslimanke. Sicer pa sem sama poznala celo en primer, ko mu je slovenka sama pripeljala otroka in mu ga pustila v Egiptu… Drugih primerov ne poznam osebno tako, da ne vem kako imajo urejeno? Morda mi ti poveš kako je bilo v primeru teh treh žensk, ki jih poznaš?

    Za Egipčana pa naj ti ne bo nič žal, ker Bog že ve zakaj je bilo dobro, da nista pristala skupaj…

    Sama verjamem, da je v takih zakonih, ko gre za dve različni kulturi in morda celo različno vero možnost, da tak zakon ne uspe veliko večja kot v zakonu, ko se poročita dva enake vere in prihajata iz vsaj podobne kulture.

    Moj zakon je tak kot je samo zaradi tega, ker sva oba iz srca muslimana in če se navade katere nosiva iz svojih kultur kregajo med seboj vedno najdeva skupno pot ki nama je enaka v Islamu.

  16. 16
    anja
    02/01/2012 ob 2:19 AM

    Tiste tri ženske nisem poznala osebno, samo na videz. Ena je bila frizerka v salonu v naši ulici, druga je stanovala v istem bloku kot moja teta v Postojni, tretja je pa bila varuška v vrtcu. Saj o njih niso ljudje veliko vedeli, vse so se vrnile z majhnimi otroki in ljudje so govorili, da težko živijo, pa še norca so se delali iz bjih. Je pa to bilo pred več kot 30 leti in se podrobnosti ne spomnim več, vem samo, da so se mi smilile, ko sem slišala zanje. Imaš prav, ni dobro mešati različnih ver in kultur, saj se le malokrat to obese, če sploh. Ali si ti že od rojstva muslimanka? Ne spomnim se nobene Slovenke, da bi bila muslimanka, ali pa jih nisem srečala. Vem, da jih je veliko na Jesenicah, v Ljubljani jih pa ni bilo v moji mladosti, ali pa jih nismo opazili, zdaj vem, da jih je veliko, samo niso Slovenke po rodu. Najbrž je zelo lepo biti muslimanka, ampak zase vem, da to ne bi mogla biti. Bog že ve, katero vero je dal komu, a ne, oziroma komu tudi nobene…

  17. 17
    batabata
    02/01/2012 ob 4:37 PM

    Anja rodila sem se v čisto običajni precej tipični Slovenski družini. Saj veš ob nedeljah k maši potem pa kosilo ob radijski oddaji “naši poslušalci čestitajo in pozdravljajo” za kosilo goveja juha, pražen krompir… pozimi pa smučke na ramo pa na najbližji hrib in poleti na morje na Hrvaško… :)

    O Islamu nisem imela pojma kaj več, kot kar so mi servirali mediji in okolica…

    V Islam sem prestopila šele, ko sem že bila krepko samostojna oseba in to sem naredila prostovoljno z močnim prepričanjem, da je to ideologija, ki jo lahko živim in je zame edina prava…(v stik z Islamom pa sem prišla v Turčiji)

    Moža (Egipčana) pa sem spoznala kasneje, ko sem že bila muslimanka. :)

    O tem delu mojega življenja sem tudi na blogu že večkrat pisala. Če te zanima na desni strani imaš kategorije med “spomini” in “mojimi zgodbami” boš našla marsi kaj :)

    Aja še to… odgovor na zadnji del komentarja. Lepo je biti tisto v kar človek verjame in kar si želi. Jaz se strogo držim pravila, da je vsak svojega življenja gospodar in res nikdar nikomur ne “pridigam”… Živi in pusti živeti…

  18. 18
    anja
    02/01/2012 ob 6:06 PM

    Ej, Bata, ti si pa res ena čudovita punca, res! Saj se prebijam čez tvoj blog, ko utegnem, samo mi gre počasi, ker je tega res zelo veliko, pa kakšno stvar moram prebrati dvakrat. Včasih zato, ker mi je tako všeč, včasih zato, ker ne razumem takoj, pa moram počasi še enkrat skozi. Res tako lepo in z ljubeznijo opisuješ svoje življenje, da ti kar verjamem, da je to tisto pravo, za kar si se odločila. Zanima me, če so bili tvoji starši zadovoljni ob tvoji odločitvi? Moja mama je bila totalno zgrožena, ko se nisem cekveno poročila, če bi pa postala muslimanka, bi jo pa po moje definitivno pobralo… Jaz vsakomur privoščim, da živi tako, kot se njemu zdi najbolj prav, saj vsak sam nosi posledice in se drugi res nimajo kaj vtikati.

  19. 19
    Janja
    05/01/2012 ob 1:07 PM

    Ja, pa izgleda, da je… Bata, naj si mož tole enkrat pogleda…

  20. 20
    batabata
    05/01/2012 ob 3:52 PM

    Anja,

    mah sem človek kot vsak drug. Imam slabe in dobre lastnosti… ;)

    Moji starši.

    Moj oče je že dolgo mrtev. Moja mama, najprej jo je skoraj kap, nato je poskusila razumeti… Potem je prišla k nam v Egipt in tu ostala. Sedaj živi pri nas že od leta 2006. :) Čeprav ona seveda ni muslimanka a je pač rada z nami in mi smo seveda zelo veseli, da je tu. Otroci tako imajo priliko spoznavati babico, ki bi jo drugače videli morda enkrat na leto. :)

    Moj drugi brat. Se še privaja in mi daje občutek, da ga pač ne moti, ker je tudi on bol tak tip, ki pravi živi in pusti živeti. :)

    Moj prvi brat se me je popolnoma odpovedal…

    Vsi ostali sorodniki pa. Bilo bi jim zelo nerodno, če bi mogli biti v moji bližini zaradi tiste moje rute na glavi. Se pravi nekako se me sramujejo. Razen z eno sestrično nimam stikov z nikomer od mojih sorodnikov.

    Moji stari prijatelji. Nekateri so me sprejeli tudi v “novi obliki” spet drugi se raje obrnejo stran… Je pa prišlo en kup novih prijateljic…

    Seveda mi je težko pri srcu… Predvsem zaradi starejšega od bratov, ki ima tri otroke in so moji nečaki pa z njimi nimam nobenega stika. Še vem ne kako izgledajo ali so srečni… (solze)

    Mah lej kaj naj ti rečem Hvala Bogu, On (Bog) že ve zakaj je tako…

    lp, Sabina

  21. 21
    ummLina
    06/01/2012 ob 12:26 AM

    Bata dobrodosla v mojem svetu :( . Mah…ko si napisala solze vem kako boli. Ampak zivljenje gre naprej in vse to bo enkrat preteklost.

  22. 22
    anja
    06/01/2012 ob 8:06 PM

    Bata, kot sem že rekla, si ena čudovita oseba in zelo sem vesela, da sta s tvojo mami prijateljici in da se ona ni obrnila stran in je pri tebi. To je veliko vredno. Tisti, ki se obrnejo stran, imajo probleme s seboj, ne s tabo in verjemi, da težko živijo v svoji koži. Imaš pa zato kup novih prijateljic, kar je tudi veliko vredno. Škoda je le zaradi brata, da je tak in da nečakov ne poznaš. Ampak tu ne moreš nič pomagati. Mogoče se bo nekega dne zgodilo kaj takega, kar bo stvar spremenilo, kdo ve. Pravijo, da je vse za nekaj dobro, samo tega velikokrat ne vidimo. Ampak Bog vedno postavi stvari na svoje mesto, samo včasih malo traja… Prijeten vikend ti želim in uživaj s svojimi srčki! Pa še veliko zanimivega napiši, radi te beremo!

  23. 23
    DajanaDajana
    07/01/2012 ob 2:12 PM

    bata… jaz nimam stika s svojima nečakoma, pa sem ju vzgajala, ko sta bila dojenčka… živijo na drugem koncu Ljubljane… Za sorodnike si je treba čas vzet. In živce dat v zmerzovalnik. Najbolj nas spravljajo ob pamet tisti, ki so nam najbližji. :roll: ;)

    Ne sekiraj se zaradi tega, da nimaš stika z nečaki. Nekega dne… Boš videla, vsa družina bo še ponosna nate. ;) Kaj češ… mali ljudje, v glavi imajo neka prepričanja, kako mora življenje izgledat in tisti, ki ni tak kot oni, mora ven.

    Slovenci se bodo počasi morali odpreti. Ni druge. ;)

  24. 24
    sneska14
    22/01/2012 ob 8:58 PM

    bata

    nakljucje je naneslo da sem zvedela za tvoj blog,ostala bom tukaj ker je zanimivo . lp.

Komentirajte

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

blank