Arhiv za dan 30/12/2011

Deloholik

Egipt miks, Moj svet & osebno 30/12/2011

Vsi mi smo odvisniki. Eni od droge, alkohola, cigaret spet drugi od junk prehrane ali sladkarij (v slednjo skupino ljudi spadam tudi jaz, na žalost) in spet tretji s športom, odnosi, izgledom ali pa delom.

Moj mož je deloholik. Po vseh skupnih letih sem šele v lanskem letu spoznala, da mu ni pomoči in da je to pač nekaj s čimer bo treba shajati. Enostavno, ko sem odkrila razlog zakaj je postal deloholik sem ostala brez besed in celo, da bom spravila na tipkovnico sem potrebovala kar precej časa. Priznam, da je bil zame to en tak majhen šok.

Kajti ni lahko živeti z mislijo, da je nek človek del tvojega življenja a je tako zelo odsoten. Sama sem si sicer izborila nekaj njegovega čas zase in tudi za otroke… a občutek, da se moraš za čas, pri ljubljeni osebi boriti je precej slab… Ampak tako pač je, morda bo kdaj drugače inšAllah, toda prav verjetno pa to ni .

Čeprav imam rada vsako urico ob njem pa, kadar nima dela in je veliko doma postane precej nejevoljen. Sicer nič ne reče a ga čutim. Skratka nobene razlike med deloholikom ali kakim drugim odvisnežem ni, ko mu njegove „droge“ zmanjka pride do abstinenčne krize…

Sedaj pa k bistvu kaj je njega pripeljalo do tega, da dela in dela in dela…

Predno sva se midva spoznala, še v času, ko je hodil na univerzo sta si bila všeč z nekim dekletom. Ko sta oba diplomirala sta se zaročila in potem naj bi se začel čas spoznavanja in priprave na poroko. Imela sta se rada in seveda sta bila rada skupaj. Poleg tega ni bila prav nič drugačna od vseh nas žensk, ki bi rade bile v družbi ljubljenega kar največ kar se da… Minilo je osem mesecev, ko je on ves svoj prosti čas posvečal času z njo. Tako je on bil minimalno v službi, se pravi točno toliko kot je bilo potrebno in nič več in kot začetnik seveda na minimalni plači, ki jo je itak vso porabil za mala darilca in transport do njene hiše in domov….

Po osmih mesecih pa je oče od nje začel pritiskati, da bi bil že čas, da se začne planirati poroka, kar pa seveda pomeni, da mora imeti fant toliko in toliko privarčevanega denarja za doto in zlato ter stanovanje in tako naprej. Seveda nekateri imajo starše, ki jim pomagajo, a moj pač ni imel nikogar. Pravzaprav še bolj natančno tisti, ki bi mu lahko finančno pomagali se niso strinjali z njegovo izbiro dekleta (brat, mama) in mu zaradi tega tudi niso pomagali.

No on je sicer stanovanje imel a to že od prej, predno jo je spoznal, ker ga je kupil z dediščino po očetu. Tako, da v času njunega poznanstva res ni čisto nič ustvaril a čisto brez vsega tudi ni bil.

In tako je njen oče pritiskal in pritiskal…zahteval zlato in denar, češ da čas gre hitro in snubcev je trenutno veliko, a kaj se ve kaj bo čez še eno leto… in vse skupaj ga je že kar malo odbijalo od želje po poroki, ker tak pač je. Ne mara, da mu kdo diktira kaj mora narediti…

In v tem času dogovarjanja in pritiskanja s strani očeta in jokanja s strani njegove zaročenke, ga je enkrat njena mama posedla poleg sebe z namenom, da se nekaj pogovorita.

Ženska se pravi nesojena tašča mu je rekla:“ Mohamed eno leto bo na okoli… in ja veliko časa si posvetil moji hčeri in jo naredil res srečno. Ampak sedaj je čas dejanj in kje si po vsem tem času ti? Kaj je tebi prineslo to leto? Kakšni so tvoji dosežki? Kaj si ustvaril?…“

Zamislil se je in odšel. Zaroko je nekaj dni kasneje razdrl in dekletu dal popolno svobodo, da se pač poroči s komer hoče, oziroma z nekom, ki lahko pač tisti moment, da kar zahtevajo in želijo…

In tako je meni en večer, ko sem spet jokala in jamrala kako je premalo doma in z mano ter z otroci in da samo dela in dela… in da ne rabimo vsega tega, kar nam nudi in nam želi še izboljšati, da bi raje imela njega… po sedmih letih zakona obelodanil zakaj je temu tako kot pač je.

Nikoli ne bom pozabila njegovih besed, ker mi še vedno zvenijo v ušesih: „Sabina jaz te nikoli ne bom vprašal ali si srečna oziroma, če te jaz osrečujem!“ seveda mi ni bilo nič jasno in še predno sem kaj rekla je nadaljeval:“ Jaz dajem največ kar lahko! Delam kolikor lahko! Več ne zmorem. In če je moj največ premalo zate potem bi me to ubilo!“ in potem mi je povedal še tisto zgodbo, ki sem jo napisala zgoraj in ko sem dojela, da so predvsem besede tiste ženske se pravi nesojene tašče tako močno vplivale nanj in seveda cel sklop dogodkov…sem ostala brez besed.

Kaj pa naj rečem? Da jaz nisem ona… pa saj on to ve! Ker itak ni stvar v meni ampak je to nekaj, kar se je zasidralo vanj.

Od takrat naprej mu sploh ne težim več. Kajti on si tega res ne zasluži, da bi mu najedala. Ves denar vloži v nas kot družino… In začela sem bolj cenit vse dobrine in predvsem mi je kristalno jasno, da je deloholik zato, ker nas ima rad in nam tudi na ta način izkazuje svojo ljubezen. On v bistvu živi za nas, za mene in otroke.

In sedaj vem, da si ne more pomagati, da bi delal manj, ker se nekje podzavestno boji, da bi mu spet šel čas mimo in bi izgubil to kar ljubi. Nekako ne more razumeti, da bi ga mi imeli ravno tako radi, če bi manj delal … on enostavno ni sposoben več odklopiti kajti vedno ima nek cilj, kaj bi še mogel doseči…

Ne razume, da sem jaz zadovoljna že s tem, kar imava in da več ne potrebujeva. Ubija ga to, da so sedaj taki časi, da se res težko že za preživetje zasluži, ampak on ima navkljub vsemu vedno neke želje za prihodnost. Vedno neke načrte…

Enkrat je rekel, da če ne bo imel vizije in cilja bo, kar umrl…

Edina sreča, ki jo ima je, da ljubi svoje delo in da vedno pravi, če bi še enkrat moral študirati, diplomirati in si potem še izbrati smer bi ponovno naredil enako in opravljal popolnoma isto delo.

Kaj preostane meni …?

Nič kot to, da ga čakam in toplo sprejmem, ko pride domov in mu dom za katerega se tako trudi ne naredim pekel temveč varni pristan in toplo zavetišče. Vedno mi ne uspe, kajti kot vsak par imava tudi midva viharje, ampak se pa resnično trudim. Tudi sedaj danes, to noč…

  • Share/Bookmark
blank