Arhiv za mesec Oktober, 2011

On

Kr neki 19/10/2011

Tole spada med tekste, ki bodo morda kdaj, če se opogumim zagledali luč sveta v kaki knjigi…

Poskusila je prebiti tisti oklep in malce po žensko potarnati, kaj ji manjka in jo žalosti. Govorila je vsaj pol ure, on pa je poslušal.

A v odgovor dobila le tišino.

Nobenih praznih obljub ali nakladanja kako bo to in ono…

Tišina!

Ko ga je vprašala, zakaj je tiho? Kar ji sicer sploh res ne bi bilo treba spraševati, ker je itak že vedela odgovor, a pač je vprašala.

Njegov odgovor pa tisti pričakovani :“Nimam odgovora. Saj veš, da če nimam odgovora sem tiho.“

On namreč ni tiste vrste človek, ki misli, da mora na vsa vprašanja odgovoriti ali na vsa vprašanja poznati odgovor. Če pač nima kaj za povedat v odgovor je tiho… pa če spraševalec še tako vrta vanj z vprašanji.

Z drugim besedami z njim imaš lahko precejkrat, samo samogovor.

Dolgčas…

Pa tako se je trudila razložiti, kakšne želje ima in kaj bi jo osrečilo.

Naslonila se je v svojem fotelju in tokrat prvič resnično poskusila razumeti, kaj se pravzaprav dogaja.

Misli so švigale kot strele v poletni nevihti. Tudi ozračje na terasi kavarne je bilo naelektreno. Med prsti je vrtela kozarec in pogled je bil prazen. Misli pa tako polne, zmedene.

On je prižgal cigareto in se zagledal v LCD zaslon na steni, ona pa je razmišljala.

Zakaj me že dva dni močno boli v prsih, tam kjer je srce? Sem pretiravala s športom, gre za kak prehlad? Morda pa je to tisto čemur pravijo tesnoba?

Redko je bila v taki situaciji, da bi morala intenzivno razmišljati o sebi, o drugih, o odnosih. Vedno je živela za en dan v času. Tako sproti, dan za dnem, brezskrbno, brez nekih velikih ciljev…

Sedaj pa. Sedaj kar naprej nekaj premleva in analizira…

Sedaj je tu on, ki je drugačen, ki jo ne samo osrečuje ampak tudi žalosti. On nikdar ne bo poskušal ugajati, da bi bil všečen. Ne bo lagal, da bi jo osrečil. Sedaj je spoznala, da sploh ne misli biti čisto nič drugega kot to kar je. Nikoli ne bo drugačen! Sicer jo ljubi a spreminjal se ne bo, ne zanjo ne za nikogar drugega, ker on meni, da je popoln. Oziroma, če že ne popoln vsaj približek popolnosti in vsaka sprememba bi bila lahko samo na slabše. Tega pa nihče ne bo naredil zavestno.

To pa je za njo novo. Vedno je imela okoli sebe ljudi, ki so radi ugajali, čeprav so zato tlačili svoje želje. Ljudi, ki so se ti v obraz nasmejali a za hrbtom bi te pojedli. Ljudi, ki so priznali svoje napake.Ljudi, ki so z lahkoto kazali čustva in o njih razpravljali. Ljudje, ki so jokali, se smejali…

Skratka ljudi take in drugačne…  in nikdar ni imela opravka s človek, ki ima tak ego kot on. Človek, ki je tako zelo samo všečen in popolnoma prepričan v svojo skoraj, da popolnost, ki lastnih napak ne vidi ali pa vsaj ne priznava.Ki za vsako stvar, dejanje najde krivdo nekje drugje in to stvar ali dejanje tudi vedno uspešno opraviči…Skratka z njim samim ni nikoli nič narobe.

A te svoje lastnosti na zunaj niti najmanj ne pokaže z obnašanjem. Kajti vedno je vljuden in spoštljiv. Vedno rad podari nasmeh…In je absolutno najbolj “easy going person”, kar jih je kdaj v življenju spoznala. Je skromen in poskuša biti vsem pa tudi njej, čim manj v napoto…

In prav zaradi tega ona bolj in bolj vidi svoje napake!

Ta peklenska privlačnost, ki jo vleče k njemu ne pojenja. Še več, vedno bolj jo privlači.

Tudi, ko je huda nanj in žalostna zaradi njega je rada z njim?!

Na momente celo deli njegovo mnenje in je prepričana, da je on najboljši moški na tem svetu. Ali pa vsaj eden od najboljših. Niti na pamet ji nikdar ne pade, da bi lahko kje obstajal še kdo boljši… in morda bi ravno zaradi tega rada, da bi se malce spremenil, vsaj za kak dan in postal še vse tisto, kar mu očita, da jo žalosti.

Tako je včasih neizmerno srečna in so dnevi, ko je žalostna. Nima nobenega posebnega velikega razloga zakaj bi bila žalostna, a veliko majhnih pa se vedno najde.

Pravzaprav bi lahko bila zelo srečna in teoretično ji je vse kristalno jasno, kaj dela narobe in kako bi bilo prav. A praksa… praksa je nekaj drugega. Tam vedno znova pogori, ker je ona prav tako sama svoja, ki se za nikogar ne spreminja…

In prav nič fajn ni ko je edini, ki se mu je pripravljena zaupati tisti,odsev v ogledalu.

Prijateljicam takih stvari ne razlaga. Izkušnje so jo naučile, da to ni pametno, ker se slej ko prej obrne proti tebi. Poleg tega ti itak nihče ne more rešiti tvojega problema. Lahko vedno samo poslušajo a problem ostane tebi.

Seveda tu je vedno on, a z njim se o teh stvareh ponavadi ne pogovarja več.

Ker on ne razume.

Kot ni razumel danes.

On je na žalost praksa na dveh nogah. Pri njemu sploh ni teorije.

Zanj morajo vsi pogovori imeti smisel. Če je problem se ga reši…ali poskuša rešiti. Nobenega odvečnega razpravljanja in… pri njemu so samo dejanja, dejanja.

Čustva? Čustvom ni preveč pametno podlegat, pamet je tista na katero se je treba zanašati.

Zanjo pa je to nepredstavljivo! Čustva! Čustva so tako zelo pomembna in o tem bi bilo treba razpravljati…

No vse kakor je to kako on gleda na svet dobro za posel in taki ljudje so ponavadi uspešni v poslu. Tako je tudi on precej uspešen in denarja jima vsaj največkrat ne primanjkuje.

Še več posel in delo sta njegova strast…

Ko je sedaj premlevala, že ne vem katerič, tole in valjala misel o čustvih in na drugi strani dejanjih po možganih, ji je na misel prišlo, da to sploh ni tako slabo, kajti on je človek z malo besedami in veliko dejanji.

Obratno bi jo verjetno šele ubilo. Kaj bi z nekom, ki bi ji risal oblake in sadil rožice, a nikdar nič konkretnega naredil. Ja, ja seveda to sta dve skrajnosti. Vmesna pot bi bila idealna. Ampak ideala baje ni… Ženske pa so pač ženske, vedno jim nekaj manjka. In tako bi tudi njej včasih, sedlo tudi veliko besed…

A on je sedel v tišini zazrt v ekran in niti na pamet mu ni padlo kaj se dogaja v njej. Zanj je vse v redu. Višek sreče, da lahko pije svojo kavico, v svoji priljubljeni kavarni, kadi svojo cigareto in ima poleg sebe žensko, ki jo ljubi. Kaj bi si sploh še človek lahko želel…

„Ali me ljubiš?“: ga je vprašala.

„Seveda! In preden vprašaš koliko, ti povem, da najbolj.“ : ji je z nasmehom odgovoril in jo prijel za dlan ter močno stisnil.

Ja res verjetno ima on prav, kaj več bi si človek sploh še lahko želel?

Oba sta gledala v ekran in čez minutko ali dve, ga je povprašala o poslih. Če je želela, poslušati njegov glas, je vedela, da je to tisto, kar mu bo razvezalo jezik…

In res se je razgovoril in ko ga je tako gledala, njegov obraz in njegovo roko, ki je počivala na njeni je tudi tista bolečina v prsih izginila.

Vedela je, da je dober človek in čutila je da jo ljubi…

  • Share/Bookmark
blank