Arhiv za dan 08/08/2011

Pokop in grobovi…

Egipt miks, Islam, običaji 08/08/2011

No, sem hotela že včeraj napisati nekaj na temo pokopa mrtvih in je tudi zapis nosil ime pogreb a me je potem čisto zaneslo… in sem tudi naslov seveda spremenila, tako da danes pa res o pogrebih.

Po muslimanskih pravilih je treba mrtve pokopati v najkrajšem možnem času. Največkrat vse skupaj ne traja več kot en dan.

Ko pri nas v Egiptu nekdo umre, se mora najprej dobiti dovoljenje za pokop, ki ga izda zdravnik, ki dela s policijo, verjetno se temu po Slovensko reče mrliški oglednik. Sedaj je umrla tašča moje svakinje Imen in ker je ramadan in vsi ljudje pa tudi ti mrliški ogledniki delajo samo nekaj ur dopoldan, ona pa je umrla popoldan, so ga morali čakati do naslednjega dopoldneva in so jo potem položili v grob šele dan za tem, ko je umrla.

V tem času so k njim na dom prihajali ljudje, izraziti sožalje in ponuditi kakršno koli pomoč…

Torej, človek umre in pride mrliški oglednik izda dovoljenje za pokop in potem se od mrtvega lahko hitro poslovijo še najožji člani, nikakor pa ni na ogled vsem, ki prihajajo v dom mrtvega izraziti sožalje in na molitev. Se pravi otrok ali starš ali partner gre lahko k mrtvemu in ga poljubi ali poboža, prime za roko… ostali pa ne.

Obiskuje se žive in pa recimo bolne ljudi, mrtve pa ne. Govorim za muslimane.

Ko se dobi dovoljenje za pokop, pa pride oseba, ki pripravi mrtvega za grob. Imamo ljudi, ki so za to izšolani in je to njihov poklic. Če gre za žensko pride ženska in če gre za mrtvega moškega pride moški. Če take osebe ni na voljo potem to opravi nekdo, ki mu je to dovoljeno. Na primer žena lahko pripravi moža in obratno. Mama otroka… se pravi ožji družinski član.

Priprava na grob pomeni, da pokojnika tisti, ki to počne umije po točno določenih postopkih s točno določenimi besedami. Se pravi neke vrste obred, ki mu pravimo ghusul mrtvega. Jaz sicer točno tega postopka ne poznam a nekaj pravil le vem. Vem da se, mrtvega obrne tako, da gleda proti Kabi v Meki. Vem, da se jih sleče, če je tkanina prilepljena na telo se jo mora previdno odstraniti. Vem da potem golemu telesu mrtve ženske pokrijejo s čisto tkanino trup moškim pa samo predel genitalij. Vem, da mora biti voda s katero se umiva mrtvega čista in ne sme biti vroča. Vem, da se mora vse kar pri tem umivanju odpade od telesa noht ali las, dano poleg trupla… Vem da se ženskam lasje razpletejo in se jih razpletene tudi pustijo… Skratka en kup enih pravil je, ki jih ti ljudje katerih poklic je priprava mrtvih pač dobro obvladajo.

Ponavadi že od tu naprej, ko se začne priprava mrtvega, se pravi umivanje ni nikogar drugega poleg in pa nihče več se mrtvega ne sme dotakniti razen oseba, ki ga umiva.

Ko konča z umivanjem, ga zavije v čisto belo tkanino, ponavadi je to, kot neke vrste bmbaž ali platno, ki ga imenujemo kafan (mrtvaški prt po Slovensko). Moški so zaviti v tri kose in ženske v pet kosov tkanine, ki sestavljajo mrtvaški prt. To blago naj bi bilo enostavno in ne kičasto. Ponavadi se uporablja bel bombaž a nekateri uporabljajo tudi tkanine drugih barv, najbolj pogosta takoj za belo je zelena. Barva tega prta je precej odvisna od običajev ljudi.

Skratka mrtvega se lahko tisti, ki ga prenesejo do groba dotaknejo šele, ko je ta zavit v mrtvaški prt. Ko je enkrat tako zavit se ga niti slučajno ne odvija, lahko pa tako pripravljen čaka nekaj ur na pokop, da pridejo ljudje, ki bi pač radi izrekli zanj še kako prošnjo Bogu ali molitev.

Potem pa mrtvega odnesejo ali odpelje na pokopališče kjer se moli posebna molitev imenovana dženeza (Salat al Janazah).

Od tu naprej, ko mrtvega odnesejo do groba ženske naj ne bi bile več zraven. Ni nam prepovedano iti in tudi sama sem enkrat pač želela videti in tudi sem kako ta pokop poteka, a želela sem samo povedat, da ni v navadi, da bi na pokopališče hodile tudi ženske in je celo zaželeno, da jih tam ni… da se pač prepreči, kake čustvene izpade.

Skratka jaz sem enkrat šla iz radovednosti, ko je umrla teta mojega moža. To je bilo že par let nazaj a od takrat naprej res na pokope ne hodim.

V Kairu imamo nekaj pokopališč a največje med njimi Pasadin je tudi tujcem poznano pod imenom Mesto mrtvih. No tam imamo grobnico tudi mi in tam bom enkrat inšAllah tudi jaz.

O tem Mestu mrtvih sem nekaj napisala tudi tu in tudi fotke grobnic so na tem linku.

Moj tast sicer počiva na dvorišču ene izmed mošej, ker je bil pač Šeh (verski učenjak) in Mufti..a mi ostali imamo svojo grobnico, v kateri je tudi tista zgoraj omenjena teta in ostali ožji sorodniki, ki so že umrli.

notranje dvorišče mošeje je grob v katerem počiva moj tast

Grobnice zgleda-jo od zunaj, kot hiška. Imajo zidove brez strehe in vrata, ki vodijo na ploščad. Na tej ploščadi je potem vhod v podzemne prostore. Ta vhod je prekrit s kamnitimi ploščami, ki jih kadar koga pokopljejo odstranijo in potem položijo nazaj. Te plošče so vidne na zgornji fotografiji, takoj za stopnicam je robnik v katerem so te plošče in pod njimi so stopnice.

Po tem delu(na zgornji fotografiji), ki je notranje dvorišče mošeje se lahko hodi tudi obut, tista lesena ograjca na zgornji fotki pred vrati, pa označuje prostor kjer se je potrebno sezuti saj vstopamo v molilnico, se pravi v notranjost Božje hiše – mošeje.

Torej, ko odstranimo te kamnite plošče se pokažejo stopnice, ki vodijo pod zemljo.

vhod v (še prazen) grob

Pa še eden…

ploščad in vhod v grob

Notri pa so ponavadi predprostor in pa dve manjši sobi (vse to je naravno iz kamna). Dve sobi ena ženska in ena moška. Nekatere sobe imajo kamnite police, a večina jih nima. Tako mrtvega , ki je zavit v mrtvaški prt in so ga do sem morda prinesli v nekaj podobnega krsti, dajo ven iz te krste in ga samo tako zavitega v mrtvaški prt položijo ali na prazno kamnito polico ali pa največkrat kar na tla, seveda zopet obrnjenega z obrazom proti Kabi v Meki.

Poleg se seveda zopet recitirajo molitve. Ni pa na muslimanskem pogrebu nobenih siren ali glasbe ter rož ali sveč.

Tudi ženske navade iz pred Islamskih časov so prepovedane. Pred islamom so Arabke imele običaj za mrtvim na veliko kričati in jokati, nekateri so celo najeli in plačali ženske, da so vreščale. Tako obnašanje je s prihodom Islama prepovedano, normalno je da žalujemo in tudi, da jokaš, a kričanje in vreščanje ter lomljenje stvari, puljenje las in kaj jaz vem kaj še vse ni primerno obnašanje in je celo po naših prepričanjih v škodo umrlega.

Muslimani smrt dojemamo, kot Božjo voljo in Bogu in njegovi volji, pač ne nasprotujemo ampak smo mu popolnoma predani, ter zaupamo vanj in sprejemamo s hvaležnostjo vse dobro in slabo. Tako muslimani tako obnašanje, ki ni primerno povezujejo s pomanjkanjem Imana (vere v Boga, ki jo imamo v sebi) in kar je še huje z ne sprejemanjem Božje volje.

Mi je kristalno jasno, da ko ti Bog ne daj umre otrok ali kdo drug, ki ga neizmerno ljubiš je težko biti hvaležen Bogu in ostati miren, a muslimani se poskušamo ravnati v tej smeri.

Sama poznam žensko, ki bo za koga med vami čudna, a jaz jo nadvse spoštujem in vem, da ni brezsrčna… je neizmerno verna in predana Bogu v katerega ima popolno zaupanje. Ženska je v pol leta izgubila kar dva mladoletna otroka. Eden je umrl, ker se je ponesrečil in čez par mesecev je umrl še drugi, ki mu je odpovedalo srce pri igranju nogometa. V obeh primerih je najprej, ko je izvedela za smrt izrekla samo, besedo Alhamdolillah ( Hvala Bogu). Nobenega kričanja in spraševanja: „ Zakaj… zakaj?“ Enostavno je sprejela, da je taka Božja volja in živela naprej. Seveda je bila žalostna in to sploh ni bistvo tistega, kar želim povedat… bistvo je, kako je od reagirala. Njena reakcija je reakcija vernice, muslimanke, mašAllah.

Jaz verjetno nimam tako močnega Imana kot ona in bi najverjetneje padla na takem testu in zato samo Boga prosim naj mi nikdar, nikdar ne da takega testa… Amin!

Skratka smrt je del življenja, tako kot rojstvo in je nekaj, kar se ne da prestaviti, kar je večje od nas. Nekaj na kar morda mislimo, da imamo vpliv (zdravljenje, izogibanje nevarnosti) a v resnici ni niti malo v naših rokah.

Naj se še vrnem k temi zapisa, da ne bom spet zabluzila kot mi je v navadi ;)

Ko mrtvega položijo v grob in za njim zaprejo vhod s kamnitimi ploščami tja ne hodimo, dokler spet nekdo ne umre. Ne nosimo rož in ne prižigamo sveč. Če že obiščemo grob kar tako brez razloga pa je dobro, da za vse tam zmolimo nekaj Korana, saj jim s tem mi živi pomagamo.

Muslimani verjamemo, da ko si mrtev sam zase ne moreš narediti nič več, da bi bil bližje Bogu ali „nebesom“ lahko pa zate naredijo tisti, ki molijo in prosijo zate. Predvsem lahko otroci z molitvijo pomagajo svojim staršem.

Predvsem pa lahko naredimo zase, ko smo še živi… kar me opominja da, Bogu v tem momentu dolgujem še eno molitev. ;)

lp, bata

  • Share/Bookmark
blank