Arhiv za dan 06/06/2011

Deklica

Egipt miks, Moj svet & osebno 06/06/2011

Niti ne vem kako naj začnem pisati, še zmeraj sem v nekem čudnem čustvenem stanju.

Danes mi je namreč uspelo neko deklico obuditi v življenje!

To je bilo drugič v življenju, da sem izvajala CPR po slovensko sicer ne vem kako se temu drugače reče razen morda oživljanje…

Sicer sem več let delala v bolnici a nikdar nismo nikogar oživljali. Onkoloških pacientov tiste vrste s katerimi sem imela opravka se namreč ne oživlja… A naneslo je v preteklosti, da sem enkrat v zgodnjih jutranjih urah bila prva na kraju avtomobilske nesreče in takrat sem do prihoda reševalcev s pomočjo še ene osebe prav tako delala na tem, da bi poškodovanega fanta oživela. A žal ni uspelo ne nama, pa tudi ne reševalcem, ki so sicer bili hitro tam… Ampak to je bilo že dolgo nazaj.

Danes pa…

Danes sedim in gledam otroka, ki se igrata v sicer nizki vodi, ko mi pogled, kot bi mi nekaj reklo zanese tja na drugo stran bazena, kjer zagledam nekega fantka, ki poskuša iz bazena izvleči negibno deklico, staro tako na oko verjetno nekaj več kot deset let.

Takoj sem zavpila moji mami:“ Glej ta mala dva!“ in stekla tja čez. Vmes sem ljudem, ki so gledali kam tečem zavpila :“ Pokličite zdravnika! Takoj pokličite pomoč!“ V tem klubu imajo namreč občasno tudi zdravniško ambulanto. Ko sem pritekla do roba kjer je fant vlekel negibno deklico na rob bazena sva jo skupaj zvlekla ven. Takoj sem ji nagnila glavo nazaj in uho prislonila na njena usta in nos ali se čuti sapa.

Nič!

V tistem pride še nekaj ljudi, ki samo gleda in vpijejo… Potipam za pulz na vratu.

Nič.

Takoj začnem izvajati dva vpiha, pa deset potiskov na srce in spet dva vpiha in deset na srce. Vmes prosim vse, ki samo stojijo, če mi lahko kdo pomaga in da naj vendar že pokličejo pomoč in v tem od nekje pride še najverjetneje njena mama, ki vpije in vpije :“ O Bog! O Bog!…“ In tako nadaljujem z vpihi in potiski na srce, zdelo se mi je, da celo večnost in nimam časa razmišljat zakaj vsi samo stojijo a vem, da sem na to pomislila…

Zopet preverim pulz.

Nič!

Potem se le nekdo skloni, da mi bo pomagal in ravno, ko ji dam še dva vpiha mi dekle bruhne v usta in jo hitro z tistim gospodom, ki se je sklonil k deklici, da mi bo pomagal obrneva na bok… in takrat so le prišli varnostniki in eden od reševalcev, ter so jo dvignili in odnesli. Še vedno ni bila zavestna a vsaj zadihala je…

Vsi so se razšli a jaz sem kar obsedela. Niti njeno bruhanje, katerega okus sem imela v ustih me ni motilo. Po tem pa kot bi se zbudila… hitro pogledam kje sta moja otroka in ju vidim kako lepo sedita zunaj na ležalniku zavita v brisače in čeprav tam čez na drugi strani čutim in vidim njune oči, ki vprašujoče strmijo vame.

Potem sem si šla sprat usta in takrat takoj mi je prišlo na pamet, da je to dekle najverjetneje razlog zakaj me že nekaj tednov zafrkavajo z ženskim bazenom, kamor ne smem več z otroki. Če bi bila danes tam notri bi kakor je iz gledalo vsi samo gledali in čakali na reševalce ali kaj jaz vem koga…in kdo ve ali ne bi deklica umrla.

Ko sem šla ven iz stranišča proti otrokom se mi je prišel glavni trener plavalne ekipe zahvaliti in šele takrat sem opazila, da je bil bazen, kar na enkrat prazen in da tudi okoli malega bazena sedijo mame ter čuvajo svoje otroke…

Ne vem kako to, da na bazenih nimajo reševalcev iz vode? Včasih sicer je bil tam, a te dni ga nisem videla…

Potem se mi je zahvalil še vodja varnostne službe, ki sem ga povprašala, kje je deklica in ali ima informacije kako je z njo? Povedal mi je, da so jo odpeljali v bolnico in da naj bi bila živa…

Potem pa je prišlo vse skupaj za mano in celo telo se mi je treslo. V mislih sem se zahvaljevala Bogu, da mi je pomagal in je deklica zadihala, a nek notranji ne mir ostaja. Je res preživela pot do bolnice? Saj kakor sem razumela so jo peljali, kar z osebnim avtomobilom… kajti zadihala je toda ni pa še bila zavestna…

Do takrat, ko smo mi odšli iz bazena, so namreč vse stvari te družine bile še tam, a nikogar od njih ni bilo… Tako, da vprašati nisem mogla nikogar.

Pred tem dogodkom je ta deklica bila, kar nekaj časa v bazenu v naši bližini in se mi vsakič, ko sem jo pogledala, tako lepo nasmejala, da me ni motilo, da je prav očitno bila precej radovedna in mi bila vse skozi za ritjo in poslušala našo govorico… Ponavadi mi gre tako firbcanje na živce.

Sedaj pa se mi v mislih izmenjavajo slike. Tisti lep nasmeh in igrive oči (kadar koli sem jo pogledala) in pa potem tiste mrtve oči, ki strmijo v prazno…

Zelo težko mi je pri srcu, da se je to sploh zgodilo in rada bi vedela kako je sedaj z njo! Upam, da jo čez čas zopet vidim in se mi bo spet nasmejala. Takrat jo bom vprašala, kako ji je ime in ali se bi igrala z nami… In takrat bo deklica v naslovu dobila tudi ime. Res upam in želim! InšAllah!

  • Share/Bookmark
blank