Arhiv za mesec Marec, 2011

Brundanje IV.

Egipt miks, Moj svet & osebno 26/03/2011

Wauuu, sploh ne morem verjeti, da se bo to res zgodilo, inšAllah. Od nestrpnosti sploh ne bom mogla spati in čakam jutro kot otrok.

Prvič odkar sva z možem skupaj se nam bo tudi on pridružil na dopustu. Dolgih 7 let je bilo vedno treba delat, pa delat, pa delat… pa še delat in tako  smo vedno, če smo si že lahko privoščili dopust, bili tam sami.

Torej končno zame ena res konkretno dobra stvar, ki je posledica Revolucije. Slabo je sicer to, da nam bo družinsko podjetje najverjetneje propadlo…in tudi tistemu drugemu v katerem je moj mož samo eden od večih partnerjev trenutno v Egiptu ne kaže najbolje in zato pač moramo več energije vlagati čez lužo v Saudski Arabiji in tudi povsod  drugod kjer se pokaže možnost. In v Arabskem svetu je trenutno teh možnosti res premalo. :(

Toda dobra stvar je, da ima moj mož končno čas in pa manj dobra, da je do tega prišlo predvsem zaradi živciranja in stresa, ki mu ga je prinesla vsa ta situacija okoli politike in posledičnih dogajanjih v gospodarstvu. Prišel je do točke, da res enostavno ne zmore več in potrebuje nekaj dni na off.

Torej absolutno so razlogi, ki so pripeljali do tega, da gremo na dopust totalno slabi ampak rezultat bo pa za nas kot družino dober. Končno bomo skupaj in to celo na morju. :)

Torej odhajam za en teden v Sharm. Ali bi vzela lap top sabo ali ne pa še razmišljam. Bi mi odgovarjalo, da ga toda se bojim, da bo potem moj mož tudi tam delal tako, da se bolj nagibam k temu da ga ne bom, ker namen tega tedna je da se on sprosti in spočije.

Ob vsem tem veselju pa mi malce tudi srček poka od žalosti, kajti našega Jakca smo morali nastaniti v mačji hotel, ki ga vodi naša veterinarka. Žalostno toda resnično, da enega mačka ne morem zaupati nikomur od sorodnikov ali znancev ter prijateljev in bo sedaj zaradi tega tam na kliniki, ki ima en del tudi preurejen kot mačji hotel, čisto sam v eni kletki. Tako sem se jokala, ko sem odhajala od tam… to so taka čustva, da tega res sploh ne znam opisat. Tako sem se počutila, kot pred dolgimi leti, ko sem v Ljubljani enkrat morala pustiti otroka v bolnici, kjer niso dovolili, da ostanem pri njem… Res neverjetno, da primerjam otroka z mačkom, ampak ta maček je pač postal član naše družine in seveda, da zanj gojim tudi čustva. Tako, da nanj res sploh ne smem misliti, ker mi takoj solza priteče.

Tako sladko je pančkal vedno tu poleg mene na kavču, sedaj pa je ena sama praznina.

Jaka spi

Ne vem zakaj ga lahko vedno slikam samo ko spi, enostavno noče nikdar pozirati in če ga že ujamem v budnem stanju so to potem bolj take slike od zgoraj, ko ne ve da fotografiram. Očitno se je antipatije do fotografitanja navzel po meni. ;)

Jaka

Drugače pa pomemben dogodek preteklega tedna je bil tudi ta, da je naš najmlajši opravil intervju in sprejemne za na šolo v katero hodita že ta starejša dva. Sicer bi nam tudi drugače verjetno malo pogledali skozi prste, ker imam pri njih že dva otroka ampak hvala Bogu mali je “raztural” in učiteljica, ki ga je testirala je bila navdušena.

Tudi tega glede sprejema v šolo sem se morala tu v Egiptu navaditi na novo. Tukaj je namreč veliko različnih šol (po izgledu in tudi po tistem, kar naučijo)  in na ta boljše je ogromen naval in potem, pač delajo selekcijo. To selekcijo sem pred Egiptom poznala samo iz Ameriških filmov pri vpisu na razne collage, ko so se igralci v filmih veselili kadar so izpolnili pogoje in potem še intervju, ter dobili mesto na tisti željeni šoli.

Tako, da moj ta velik je, ko smo se preselili za stalno v Egipt moral kljub perfektnemu znanju angleščine predno je opravil izpite in intervju celo poletje preživeti na privatnih urah in za knjigami. Postavili so nas, kar hitro na realna tla, da so se v tej šoli že precej več naučili, kot je on prinesel znanja iz Slovenije. Mislim, da me je najbolj na rit vrglo, da se že pri desetih letih jemali Shaesparejeva dela in podobno.

Tako, da če smo želeli, da ga sprejmejo se je moral res potruditi.

Bil je priden čez vse poletje in se zavzel ter učil. Pa, da ne bo pomota ta šola ni kaka fensi mednarodna Ameriška šola. Je pač šola, ki slovi po tem, da iz nje pridejo otroci z znanjem in pa še ena prednost je, tudi ni med ta najbolj ultra dragimi… neka zlata sredina je po ceni. Sicer ima tudi mednarodni Kanadski oddelek, ki je zelo drag, ampak moji otroci hodijo, kar na narodni državni program.

V Sloveniji je to glede osnovnih šol, res vsaj meni se zdi lepo urejeno, kajti vaše šole imajo vse nek skupen program in se otroci več ali manj v vsaki devetletki naučijo enako. Poleg tega so vaše Slovenske šole tudi vse fizično v precej dobrem stanju in primerljive. Tu v Egiptu pa žal ni tako. Ene se dobesedno razpadajo in nimajo niti oken in če gremo v drugo skrajnost so tu tudi šole z udobnimi in razkošnimi učilnicami, z ogromno igrišč in zelenicami pa jahalnimi konji, bazeni …

Problem pri šolah v Egiptu pa je tudi to, da razred opraviš na tej ali oni šoli, toda koliko znanja premoreš je pa že druga pesem. In seveda je vse tisto zamujeno, kar zaradi tega, ker hodiš na eno levo državno šolo po možnosti brez tujega jezika, enkrat treba notri prinesti, če želiš na dobro fakulteto ali pa kaj doseči v življenju. Zato ogromno otrok iz takih slabših šol v popoldanskih urah hodi na privat ure, kjer se učijo še kaj več, da vsaj tiste državna preverjanja znanja, ki pridejo na vsake par let opravijo. Za ta preverjanja sicer pridejo testi iz Ministerstva za šolstvo in mene najbolj spominjajo na čase, ko so v Sloveniji še imeli malo in veliko maturo…

Sedaj sem spet zašla in napisat sem imela namen nekaj čisto drugega. Želela sem malce svoje veselje deliti z tistimi, ki me berete. :)

Pa tudi kdo ve, morda bodo moji otroci, kdaj tole brali in so ti zapisi lahko enkrat v prihodnosti tudi lepi spomini.

Skratka naš ta mali, Omar mu je ime, je imel intervju za sprejem na šolo, ki si jo mi želimo.

dobre volje čaka na intervju

Najprej sva morala opraviti zaslišanje pri šolskem zdravniku in opraviti hitri pregled, potem pa so želeli vedeti še kako”odrasla” sva že. In sicer ali zna jesti z žlico in vilico, če se zna že kaj sam obleči, kako je s straniščem in podobne zadeve…(tukaj nama je malo škripalo zaradi oblačenja)

Potem pa sva odšla še na  preverjanje znanja in mu je tista učiteljica pokazala najprej predmete različnih oblik in barv in brez problema je vedel kaj je kocka ali krog, barve pa itaq pozna. Potem pa je sledilo poznavanje živali tako domačih kot onih drugih. Bile so same res lahke tako, da je mali večino od njih naštel tako nekako: “Tole je po slovensko zajček po arabsko arnab in po angleško rebit, tole je po slovensko lev po angleško lajon in po arabsko aset, tole je po sovensko slon po arabsko fil in po angleško elifant…” učiteljica je bila navdušena…

Toda potem je sledilo še poznavanje sadja in zelenjave in tam ji je naštel vse lepo po vrsti, ampak malo se je zatikalo pri angleščini in je bilo veliko več v slovenščini in arabščini, toda ji je pa lepo še črkoval besedo F R U I T S, ki je bila zapisana na vrhu lista, čeprav ga seveda nihče ni spraševa po črkh toda mali je v besedi prepoznal in naštel vse črke razen U in učiteljica je kar obsedela z odprtimi usti.

Seveda sem ji razložila, da nima pred seboj genija ampak, da Omar pač želi aktivno sodelovati, ko dela naloge dve leti starejša sestrica in od tam tudi vse to znanje.

In jaz sem bila tako zelo ponosna, ko je pomočnica ravnateljice na koncu, ko ji je tista učiteljica, ki je izpraševala podala rezultate in mnenje, poklicala še naju, da nama pove kako in kaj… Dejala, da si štejejo kot privilegij, da se bo ta fant šolal pri njih.

Seveda sem malega pocmokala od gor do dol in rekla sedaj pa greva kamor želiš, da zapečativa ta dan. In odšla sva na njegovo željo v KFC … fast food in potem še na sladoled ter domov.

moj mali sonček

Res tristo kosmatih ampak evo, kot pravijo v tretje gre rado. S tem mislim, da imam dva otroka, ki sta starejša od tegale v zgornjem zapisu in mi pošteno kravžljata živce.

In ja, ni najbolj naporen najstnik, veliko bolj naporna je skoraj pet letna madam, ki mi res nateguje živce kot elastiko in samo temu, da sem doma in imam veliko časa in se imam zato res čas posvečat njenim muham, se lahko zahvali, da še nikdar ni bila resno kaznovana. Saj tudi dvignem glas, ampak največkrat z dooooolgimi pogovori in razlagami več dosežem kot z vpitjem. Za te pogovore pa je treba imet res živce in čas in zase vem, da če bi bila še vedno v Sloveniji na tistem delovnem mestu s katerega sem odšla v Egipt ne bi imela ne enega ne drugega in samo Bog ve kako bi se jaz lotevala njene trme, svojeglavosti in nagajivosti…

Skratka vsak otrok je model zase in vse imam rada ampak ta teden me je pa ravno mali postavil v stanje, da sem kar pokala od ponosa in veselja, da mi je Bog dal tako bitje v varstvo in vzgojo. Inšallah, da za vedno ostane tak.

Tako to je to in jutri gremo na dopust vi pa se imejte dobro kjerkoli že ste.

  • Share/Bookmark
blank