Arhiv za dan 06/02/2011

Tudi to je Slovenija

Egipt miks, Moj svet & osebno 06/02/2011

Sedaj, ko že drugi dan ne gledam ne egipčanskega, kot tudi ne aljazeerinega tv programa in se od slovencev v Kairu pogovarjam samo še z mojo prijateljico Majo, ki je res zelo umirjena gospa, ki jo težko kaj vrže iz tira in pa po odzivu ljudi iz Slovenije, ki bi mi nesebično pomagali, če bi bilo treba sem se popolnoma pomirila in se celo že lahko nasmehnem.

Toda rada bi  napisala kako je prišlo, do tega zapisa.

Najprej bi se še enkrat iz srca zhvalila vsem dobrim ljudem, ki ste se oglasili. Nikakor vas ne bi mogla sedaj vseh poimensko našteti. Oglasili ste se popolni tujci in pa tudi ljudje, ki se poznamo in prijatelji in prijateljice. Torej resnično sem vam hvaležna. Tisti dan, ko sem potem zvečer napisala blog poln obupa in razmišljanja na temo kako naj se vrnem v Slovenijo, so se ena za drugo dogajale stvari, ki so me na koncu tako zlomile, da sem samo še jokala.

  1. Več kot en teden brez kvalitetnega spanca, saj ponoči mož z ostalimi straži na cesti in seveda, da jaz v teh razmerah prav tako ne more spati, saj poslušam vsak šum. Kajti policije še vedno ponoči ni. Nimamo nikogar, ki bi ga lahko poklical na pomoč, če bi do česa prišlo.

  2. Na pohodu je še vedno ogromno roparskih tolp. Ker poznam Egipt in berem njihovo črno kroniko vem, da se ropi največkrat končajo z umorom. Človek bi jim namreč vse dal samo, da bi nas pustili žive.

  3. Moja mlajša otroka kljub temu, da sta pol egipčana izgledata bolj slovenca od mene. Sta svetlolasa in imata svetlo polt….in kot taka sta lahko hitro zanimiva za ugrabitev.

  4. Ravno tisti dan pozno popoldne je v naši bližini ena tolpa poskušala  oropati en večji trgovski center in ob tem je prišlo do požara in eksplozije.Zame je to, da se sedaj ropanja dogajajo tudi že podnevi namreč pomenilo zelo slab znak.

  5. Sedaj živimo v zelo malo naseljenem ne ravno premožnem delu mesta z ogromno na pol zgrajenimi objekti, poleg tega je puščava naša soseda in dostop na odprto je možen v manj, kot petih minutah, torej smo tudi zaradi tega precej goden in lahek plen za razbojnike.

  6. Za naslednji dan so nam napovedovali še večji kaos, kot je bilo kadarkoli do tedaj in če so se prejšnji petek razvili taki izgredi smo se bali kaj bo potem res šele sedaj.

  7. Najbolj odločilno, da sem se sesula pa je bilo to kar bom napisala sedaj ker bi sedaj rada tudi javno povedala.

Zaposlen človek na ambasadi me je poklical in dejal, da oni svetujejo in so dobili navodila naj obvestijo vse slovence da takoj zapustijo Egipt!

Na moje vprašanje kako? In obrazložitev…

Do denarja ne moremo saj banke že več kot deset dni ne delajo… S čim naj si torej kupimo vozovnice? Je odgovoril, da nam mora pač nekdo iz Slovenije posoditi denar…ali pa če imamo kako kreditno kartico…

Odgovorila sem mu, da nimam ne prve, ne druge možnosti.

Nadalje, ker sem dobila informacije, da druga veleposlaništva organizirajo prevoze do letališča in letala sem vprašala kako do letališča?

Povedal mi je, da moramo do tja priti sami in še dodal, da moramo biti previdni na poti do letališča, ker se okoli letališča potika ogromno tolp, ki ropajo in ustavljajo tiste, ki gredo na letališče, saj vedo, da imajo pri sebi denar.

Potem mi je želel dati še telefonske letalskih agencij, toda rekla sem mu hvala in nasvidenje saj sem se v tistem momentu zavedala, da mi je ta človek dal vedeti, da oni se pravi Slovensko veleposlaništvo za nas ne bo in nima namena narediti NIČ! In to kljub temu, da nas dobro poznajo in vedo, da se gre tudi za dva zelo majhna otroka, ki sta prav tako slovenska državljana!

Obsedela  sem in se popolnoma zavedala, da nimam izhoda. Vedoč, da do denarja ne morem, kar pomeni da ne morem do vozovnic, in če bi imela denar ne morem do letališča, saj nimamo v avtu dovolj bencina. Bencina pa trenutno nikjer ni za dobit.

Če pa mi vse to uspe rešiti pa na koncu nimam v Sloveniji kam it, ker imam v stanovanju najemnike.

Tako nisem imela namena prosit za pomoč, ki ste mi jo potem vsi ponudili, temveč  sem samo jokala in pisala na blog vsa sesuta z živci na koncu v tistem momentu v neizhodni situaciji z željo samo nekomu povedati…

Želela sem samo, da me nekdo sliši in mi reče vse bo še dobro ne skrbi.

Ne vem, če lahko kdo razume toda na psu me je tisti večer pustila moja lastna država Slovenija!

Država, ki je bila edina na kogar sem računala, da bi nam v taki situaciji priskočil na pomoč tako, kot to delajo vse ostale države, mi je v bistvu dala vedeti, da to da si slovenec in plačuješ Sloveniji davke (kajti tudi jaz jih plačujem, ker stanovanje oddajam popolnoma legalno in od tega plačam davek) ne pomeni nič…

Tisti večer niti nisem vedela, da me bere toliko ljudi in odziv me je šokiral tako, da tudi sedaj v tem momentu ne morem zadržati solz.

Slovenija me je tisti večer pustila na cedilu in do danes me niso poklicali, (čeprav imajo mojo telefonsko) in vprašali kako smo ali smo živi in zdravi!

Toda SLOVENCI me niso pustili na cedilu!

Hvala vam vsem Slovencem, ki ste mi ponudil pomoč in nikoli vam ne bom pozabila.

In kar je najbolj sramotno in kar me je spravilo, da tole povem tudi javno je to, da sem prebrala, da je ta ista država Slovenija poslala avion za Slovence, ki pa so bili na varnem v Sharmu in Hurghadi in to samo en dan pred njihovim planiranim odhodom!

Nimam namena reči, da bi mogli poslati avion po nas v Kairu, niti slučajno! Da ne bi kdo narobe razumel. Želim samo povedati, da nam v tistem istem trenutku niso bili pripravljeni ponuditi nič.

Kadar pišem o slabih stvareh v Egiptu vedno napišem naslov v smislu  Tudi to je Egipt  in podobno in nikdar si nisem mislila, da bom kdaj napisala tudi to je ta moja draga domovina Slovenija.

O.k., dosti patetičnih izlivov! Toda dejstva ostajajo in naj bodo poznana vsem.

Danes pa sicer pri nas kaže na izbojšanje situacije, čeprav je še sedaj prihodnost negotova in čeprav naj bi bil jutri dan miljonov.

Vem, da je neokusno kajti veliko ljudi je umrlo in veliko ljudi je ranjenih toda ljudje na ulici se tako v pogovoru že, kar norčujejo iz vsega skupaj. Govorijo stvari, ki tako na hitro res prinesejo nasmeh toda, ko se opomnim,na vse prej omenjene in njihove mame in sorodnike vem, da ne bi bilo niti primerno pisati teh šal…

Ljudje pa, kot sem rekla razdeljeni in vedno bolj imajo vsega zadosti in bi samo radi, da se vse skupaj konča. Ko se na ulici pogovarjaš z ljudmi nihče ali pa zelo redki podpirajo protestnike, toda hkrati večina vidi rešitev tudi tako, da Mubarak odide v predčasni pokoj.

Tudi jaz si res zelo želim, da odide. Danes sem veliko razmišljala o vseh teh letih tu v Egiptu in kaj vse sem videla in danes vem, da če bi bila jaz rojena tu in sedaj stara tam malo čez dvajset let bi najverjetne tudi sedaj stala  na Tahrirju.

Toda nisem rojena tu in dejstvo je, da ne morem nikdar čutiti kot oni, ker kakor koli se trudila, da se zlijem z njimi nikdar ne bom njihova.

Drugače pa sem jaz sedaj popolnoma mirna in to v zahvalo ljudem tu in največ v zahvalo vam tam!

Tudi mojega moža, ki je v Sloveniji že bil čeprav kratek čas in ima o Slovencih precej pozitivno mnenje je tole še dodatno pozitivno presenetilo.

Zakaj smo se odločili, da za enkrat ostajamo v Kairu?

 Tudi, če bi odšli bi odšla sama z mamo in otroci, kajti moj mož bi moral ostati zaradi bolne tašče, za katero smo v preteklosti sicer poskusili urediti papirje, da bi lahko prišla v Slovenijo k nam, pa so nam na Veleposlaništvu prošnjo zavrnili z obrazložitvijo, da če moj mož ne more iz Slovenije poskrbeti za njo ima v Egiptu sestro in je ona dolžna poskrbeti zanjo. Čeprav sploh ni treba vprašati ali je ta sestra zaposlena in ima kak dohodek, ker seveda, kot večina egipčank  ni zaposlena in nima dohodka…(tako, da no comment)

Tudi sama sem, ko sem gledala pred dnevi to ubogo staro ženičko (mojo taščo) popolnoma zdelano od bolezni kako ji prav sonce zažari iz oči tiste ure ko je z nami, imela kamen na srcu, ob misli, da bi jo pustila samo. Patricka, ki niti ni njen po krvi naravnost obožuje in vse skozi tičita skupaj.  Mali je sedaj, ko ima prisilne počitnice cele dneve in seveda tudi noči pri njej.

Nadalje kot veste imamo majhno podjetje in seveda tudi delavce.Tudi do njih se čutiva odgovorne in dokler se morda še da delati in je upanje, da bomo lahko delali moramo vsaj poskusiti.

In nazadnje, kot sem že večkrat povedala z možem prihajava iz dveh držav in ko sva tehtala, kje bova živela sva se odločila za Egipt in tu sva si ustvarila dom in otrokom res dobre pogoje in dokler res ne bo kazalo, da se ladja dejansko potaplja in ne bomo čutili, da so ogrožena naša življenja bomo pač vstrajali.

Vi pa, ko se to vse nekako pomiri in vem, da se bo inšallah ste vsi vabljeni k nam na obisk.

Ob vsem tem dogajanju pa sem tudi sklenila, da ko poleti poteče najemniška pogodba našega stanovanja je ne bomo več podaljšali. Stanovanje mora biti na voljo, pa naj bo za kako tako situacijo ali pa samo za počitnice v Sloveniji, če si jih bomo sploh kdaj lahko privoščili inšallah. Sicer me stiska pri srcu, ker sem denar od najemnine v glavnem porabila za revne ljudi sedaj pa tega več ne bo, toda verjamem v Boga in vem, da bo denar do teh ljudi pač prišel po drugi poti.

Bog vse zloži tako, kot je treba in to kar se trenutno dogaja je z namenom, le da je nam ta še nepoznan.

lp, Sabina

  • Share/Bookmark
blank