Arhiv za dan 02/02/2011

Dnevi jeze

Egipt miks, Zgodbe ki jih piše življenje 02/02/2011

Ko ni bilo interneta sem zapisovala svoje misli in opažanja.Tekst objavljam, brez popravkov, ker zato trenutno nimam časa. Ker sem pisala največkrat v temi in strahu, ki nas je prevzemal ponoči, mi prosim spreglejte vse pravopisne napake. V wordu nimam opcije za sprotno popravljanje slovenskega teksta…

Sedaj je sobota 29. Januarja in ura je devet zvečer.

Policije ni! Policija v tej državi ne obstaja več! Moj mož je na cesti z ostalimi pogumnimi sosedi, ki nas stražijo pred podivjanimi tolpami tatov in verjetno tudi morilcev. Saj naj bi bili od včeraj tudi zaporniki na prostosti!

Slišijo se streli. V daljavi vidim goreče avtomobile… Ravnokar je muazim (tisti, ki v mošeji kliče k molitvi) preko zvočikov tako kakor ponavadi kliče k molitvi, klical: “ Prosim vojsko ali kogarkoli da nam pride na pomoč v districkt 4! Imamo hude probleme! Prosim vse, ki lahko, pridite nam pomagat!”

Petek 28.1.2011

Zjutraj sem ugotovila, da so nas odklopili od sveta! Odklopili so nam internet in vsa mobilna omrežja…

S strahom sem pričakovala čas po opoldanski molitve in ko se je oglasil azen (klic k molitvi) sem se odločila, da danes petkovo molitev opravim tudi sama v mošeji.

V bližini imamo precej veliko mošejo v kateri se ob petkih zbere tudi več kot 300 moških in ko sem si ogledovala stanje v okolici mošeje sem prvič začutila kako šibka je Mubarakova oblast. Pred mošejo, ki sprejme tako veliko ljudi je bilo največ dvajstet policistev.

Če bi se ta gruča ljudi odločila, da bodo del protestov in anarhije bi s temi policisti pometli, kot bi trenil.

Nič se ni zgodilo in vsi smo mirno odšli domov.

Kmalu zatem so do nas prišle novice, da se v Kairu dogaja. Da je tam na tisoče ljudi…

Vsi smo pričakovali, da bo to kratkotrajni protest in potem bomo vsi naprej živeli v miru. Vsemu skupaj sploh nismo namenili veliko pozornosti.

Ko sem se vrnila iz mošeje domov sem videla, da ima moj avtomobil prazno zračnico. Razmišljala sem kaj naj sedaj in glede nato, da je bilo pri nas v našem delu mesta vse mirno sem se odločila, da jo grem zamenjat.

Že na poti do vulkanizerja sem videla nekaj malega policistov, ki so stali na barikadah ter zapirali glavne ulice. Moj vulkanizer pa se nahaja ravno ob najbolj pomembni ulici v mestu,  ki prečka tudi osrednji trg kjer se nahaja trenutno še največja mošeja v našem mestu. Na hitro sem se odločila, da poskusim svojo srečo s policijo in se zapeljala do njih in jih lepo prosila, da mi umaknejo barikado…

Nižji policist se ni dal prepričati in ker sem še kar vztrajala je k avtu pristopil malce višji policist. Takrat sem izstopila iz avtomobila in temu višjemu policistu pokazala zračnico, ter mu razložila kam želim. Malce sva se pregovarjala, saj mi je pojasnil, da se malce naprej  pri prej omenjeni mošeji tepejo in sicer naj bi protestniki napadli policiste.

Na moje vstrajne prošnje in na pojasnilo, da ne grem do te mošeje ampak k vulkanizerju, ki je vsaj 500m stran od nje in da bom nadvse previdna je namignil nižjemu policistu, da odstrani barikado in me spusti.

Sedaj sem bila na poti in sem samo še prosila Boga, da bi vulkanizer, ki ima res ponavadi odprto ves čas, delal tudi danes. Želja se mi je uresničila in res je delal ter mi zamenjal zračnico.

Od daleč sem videla, da kar mi je rekel tisti policist prej drži. Tam v daljavi je bilo grozno vpitje in gruča ljudi, ki so se prerivali. V tistem hipu so mimo mene zdrvela še dva policijska kamiona polna policistov in pa gasilski avtomobil. Slednje v Egiptu uporabljajo tudi, kot vodne topove ob večjih demonstracijah.

Na hitro sem plačala in pustila še napitnino, ter skoraj da oddrvela v nasprotno stran od nemirov proti domu.

Doma mi je mož poročal, da na egipčanski televiziji še vedno oddajajo program, kot da se popolnoma nič ne dogaja med tem ko na Aljazeeri poročajo v živo.

 Dr. Al Baradai je bil pričakovano takoj po molitvi pridržan… od Mubaraka pa nobenega glasu.

Tako smo izvedeli, da so demonstracije veliko večje, kot smo pričakovali in da stvari uhajajo izpod nadzora. Poročali so že o mrtvih. Policija se je na protestnike spravila s solzicem…

Toda protestniki so odgovorili nazaj z še večjim nasiljem. Začeli so se pretepi…

Protestniki so v policiste metali kamenje in ti so jih tepli z pendreki.

Vse smo gledali po televiziji z sliko v živo v zahvalo Aljazeeri.

Kar nekajkrat je Alazeera moral spremeniti frekvenco saj so jih ugašali. Ajazeera je namreč o Egiptu prepovedana, ker vedno priliva olje na ogenj in o Egiptu poroča precej negativno…  

No jaz sem jo gledala in še vse ostale kanale…

Kmalu za tem pretepom je tudi naša egipčanska televizija začela poročati realno. Tako smo, kar na enkrat dobili vsaj 5 kanalov na katerih smo lahko v živo spremljali dogajanje.

Vsi za moje pojme normalni ljudje, smo se spraševali, kdaj bo končno Mubarak temu naredil konec, tako ali drugače.

Ni mi bilo jasno zakaj molči? Zakaj ne spregovori svojim ljudem? Naj vendar ponudi odstop ali pa naj pošlje vojsko! Samo naj nekaj že naredi saj so stvari vidno uhajale iz rok policistov.

Prepovedali so javni promet…

Razglasili so nam policijsko uro od 18h do 7h zjutraj.  Sama sem jo nameravala upoštevati zato sem tik pred tem še odnesla neke stvari h tašči in pa inzulin ji je potrebno dati trenutno dvakrat na dan , ker si ga ne zna sama.

Moja tašča živi samo par ulic stran od mene toda vmes je pomembno križišče, kjer je ponavadi policija. Tam je stal samo en policist in še to tisti ta nanižji in prav videlo se je, da ne ve kaj bi sam sabo.

Na poti domov sem v trgovinici kupila nekaj sladkarij za otroke in pa nekaj hrane ter pijače, ki sem jo nameravala, dati tistemu ubogemu policistu, ki sem ga videla na poti k tašči.

Še vedno je stal tam in še vedno je bil zmeden, ustavila sem se ob njem, ter mu ponudila vrečko s stvarmi zanj. Za pogled, ki mi ga je namenil, ni besed, ki bi ga opisale, je samo toplota pri srcu.

Ko sem se vrnila domov sem se skoraj, da prilimila na sofo pred televizijo. Televizija in slika v živo je vse, kar nam je še ostalo od povezave z svetom.

Vmes so nam sicer izklopili elektriko a, ko je prišla nazaj smo se vrnili pred televizijo.

Kmalu mi je postalo jasno, da policijske ure nihče od protstnikov ne bo upošteval in da policija zapušča svoje položaje!! Policija zapušča svoje položaje mi je odmevalo v glavi!

Vedela sem kaj to početje nosi za seboj in tudi moj mož je vedel a sva le tiho strmela v televizijo…in upala, da bo končno Mubarak poslal vojsko…

Nakar smo bili z sliko v živo priča, da so se najini strahovi kaj se bo zgodilo brez policije že začeli uresničevati. Protestniki so začeli uničevati stvari ter delati škodo.

Izropali in zažgali so stavbo NDP- ja , to je politična stranka h kateri pripada Mubarak . Gre za nadvse pomembno stavbo, ki pa je nevarno blizu Egipčanskemu muzeju.

“Pa kaj je s tem folkom? A so čist nori ali kaj? Tisti muzej je več vreden kot cel njihov Egipt! Pa to je njihova dediščina, ki nima primere na celem svetu!”

A je tem ljudem zato, da naredijo boljši Egipt ali dag a uničijo!?

In ne niso se ustavili samo pri ognju… Malo kasneje se je izvedelo, da nemeravajo oropati muzej, ker ga nihče ne straži.

V tistem sva se z možem komaj zadržala, da nisva odšla od doma in z lastnim telesom šla zaščitit ta muzej. Pogovarjala sva se kaj se lahko zgodi, če greva tja, kakšne posledice so lahko… in ko sva se odločila, da je bolje da ostaneva doma, saj sva res predaleč stran.

Ravno takrat se je na naši egipčanski televiziji pojavil eden od nas za moje pojme normalnih ljudi in odvzel novinarki mikrofon ter prosil ljudi, ki so v bližini naj mu pridejo pomagat, saj so se postavili okrog muzeja živi ščit, vendar se bojijo, da jih bo premalo.

Novinarka, ga je vprašala ali je on tudi protestnik? In odgovotil je, da niti slučajno, ampak da živi blizu ter, da je videl, da se policija umika in slišal, da ni nikogar več, ki bi varoval muzej ter je zato sam nabral prijatelje in potem še nekaj normalnih ljudi in se lotil varovanja.

Dodal je še, da to na ulicah niso protestniki ampak navadna drhal. In bolj se v tistem trenutku z njim ne bi mogla strinjati.

Kljub temu, da so poskušali varovati muzej od zunaj smo kasneje izvedeli, da je bila škoda že narejena. Banditi so že pokradli in uničili nekaj stvari iz muzeja . Poškodovali so tudi dve mumiji. To so stvari, ki imajo neprecenljivo vrednost! Šele naslednji dan v soboto je varovanje muzeja prevzela vojska.

Po televiziji smo videli goreče policijske avtomobile, ljudi, ki so iz rok policistov iztrgali orožje, videli smo goreče stavbe…

Videli smo posnetek, ko so policisti ustrelili nekega 17 letnika. Tega ste verjetno videli tudi vi…

Toda ali ste videli posnetke, kako zažigajo policijsko postajo in mečejo v ogenj žive policiste?

Po vsem tem sem razumela, da jih ni nihče odpoklica. Enostavno so zbežali.

Sicer bi najverjetneje tudi jaz zbežala, ampak vse eno pravim: “Klinc pa taka policija!”

In po vsem skupaj sem se še bolj spraševala:“Pa kadaj za vraga se bo Mubarak oglasil?? Kdaj bo poslal vojsko?”

In potem smo videli tanke in  nekaj drugih vojaških oklepnih vozil, ki so pripeljali v Kairo.

Najprej pred narodno televizijsko hišo v katero so protestniki želeli na silo vdreti in pa tudi na nekatere druge lokacije.

Toda vojaki so tam samo stali… proti protestnikom niso naredili nič!

In potem se je na televiziji pojavil glas predsednik parlamenta, sicer po telefonski zvezi in po njegovem pogovoru z novinarko sva z možem zgroženo ugotovila, da človek nima pojma o pojmu…

Na nobeno vprašanje kaj in kako naprej ni znal odgovoriti?!

In potem se je naš predsednik Mubarak končno odločil govoriti.To je bilo verjetno prvič v vseh tridesitih letih, da je ves Egipt čakal na njegov govor in je ves Egipt zanimalo kaj nam bo povedal!

Ko se je pojavil na televiziji nisem mogla verjeti svojim očem. Možakar je čisto propadel. Njegov glas je bil hripav…

To ni več Mubarak, ki ga poznamo!

Z zanimanjem sem poslušala kaj bo povedal. Predvsem pa z upanjem, da bo naredil vsemu skupaj tako ali drugače konec.

Ko je končal, sem polna razočaranja obsedela.

Nič! Nič od pričakovanega se ni zgodilo. En “kup dreka je sesral” in nobene sprejemljive variante ni ponudil z svojim govorom.

Nič. Kar bi nam dalo vedeti, da bo vsega skupaj kmalu konec.

Ne za nas, ki nam je vse eno in bi samo radi živeli kot najbolje znamo in predvsem v miru, kot tudi ne tistim, ki so na cesti in bi ga radi videli mrtvega.

Začela sem se spraševati:” Če je sploh še pri pravi? Ali sploh ve kaj se dogaja? Mu povedo resnico?

Je še on tisti, ki vodi to državo? Kdo so ljudje okoli njega, ki mu svetujejo?”

Kajti vse skupaj meji že na norost!

Povedal je, da on razume situacijo, ter da je seznanjen z revščino s katero se nekateri spopadajo in pa, da ne bo odstopil in da bo jutri sestavil novo vlado…

Žalostno sem se okoli druge ure zjutraj odpravila spat in se sprašrvala, kaj bo prinesel dan.

Sobota 29.1.2011

Dopoldan sva se z možem odločila, da pogledava kakšno je dejansko stanje v našem mestu. Ali je res, da ni več policije? Je res, da nas nihče ne varuje? Je res, da nihče ničesar več ne pazi?

Poleg tega sem predlagala, da bi bilo pametno nabaviti zalogo hrane, če bomo seveda ostali tu.

Vozila sva se po mestu in res. Nikjer niti enega samega policista. Na vseh najbolj pomembnih točkah, kjer vedno stoji policija ni bilo nikogar od njih. Promet pa so urejali, kar ljudje sami. Prostovoljci pač.

Odpeljala sva se do najbližje policijske postaje.Upostošeno!Prazno!

Že takrat me je postalo strah, kaj bo, ko pade noč?!

Odšla sva na bencinsko črpalko kjer naju je presenetila dolga vrsta in pa dejstvo, da bo vsak od nas dobil samo 20 litrov. Možu sem rekla naj si kupi cigarete saj bo verjetno tudi teh kmalu zmanjkalo. Cigarete  je vsak lahko kupil samo dve škatlici. Tako sva odšla notri ločeno in nabavila skupaj 4 škatlice.

Na glavni vpadnici v Kairo sva videla dva tanka, ki zapirata pot in vojsko, ki poskuša urejati in preusmerjati promet. Na cestah so samo osebni avtomobili saj je javni promet brez bencina nemogoč poleg tega naj bi bil prepovedan. Torej ni mikrobusov ni avtobusov ni boxov, samo par taksijev sem videla in pa nekaj tok tokov. Na hitro sva se odločila, da on oddide v trgovino, saj sva predvidevala, da je verjetno tudi tam omejena prodaja, jaz pa da bom šla natankat še v svoj avtomobil 20 litrov. Pri prvi najbližji črpalki  je do takrat že zmanjkalo vsega bencina, prav tako na naslednji in tako sem na tretji le lahko dobila tistih 20 litrov, med tem, ko sem čakala sem videla, da tistim nesrečnikom, ki še prihajajo, da bi tankali delavci že mahajo, da je konec. Tudi tu bencina ni bilo več.

Poklicala sem moža, da ga vprašam ali je dobil kaj hrane in ko mi je povedal, da bolj malo ampak nekaj pa le je, sem se odpravila v malce bolj skrito trgovinico v upanju, da tam še ni vse pobrano.

Pred trgovino je bilo ogromno število avtomobilov. Nikoli do takrat še tam ni bilo toliko avtomobilov. Vedela sem, da nimam časa za iskanje parkirišča in sem avtomobil pustila precej daleč stran ter stekla do trgovine. V trgovini je bilo nenormalno veliko ljudi in varnostnik nas ni spustil notri.

Z še enim tujcem, kasneje sem izvedela, da je poljak, sva se nekako vmes, ko se je varnostnik kregal z egipčani, ki jih prav tako ni spustil v trgovino izmuznila za njegovim hrbtom skozi vrata ki so se odprla, ko je nekdo od kupcev odhajal ven.

Ljudje so za moje pojme precej nepremišljeno nakupovali, kot bi pač bil to normalen šoping.. Saj veste malo čipsa pa coca cola, kruhek, salamca in sirček…

Sama sem nakupila mleko in pa mleko v prahu, moko, olje, testenine, riž, vodo in nekaj zmrznjene perutnine in pralni prašek ter sol… Šele na poti k blagajni sem v voziček vrgla še kako manj pomembno stvar.

Po resnici povedano pa na policah niti ni bilo kaj dosti za kupiti. Vse je bilo že več ali manj izropano.

Pri blagajni sem bila priča pogovoru med blagajnikom in tistim moškim, ki stvari zlaga v vrečke. Blagajnik je tistemu drugemu razlagal da ne ve, kaj sploh dela še tam in kakšen smisel sploh še ima, da dela: “Denar, ki ga bom zaslužil, z njim ne bom imel kaj kupiti, če ga bom sploh dobil…”

Zlagalec v vrečke pravi nazaj naj se pomiri in, da bo jutri pa že bolje.

Blagajnik pa mu je rekel:” Jutri? A boš jutri še živ? A ti vidiš okrog sebe? Ničesar več ni! Nimaš prevoza, nimaš hrane … Sploh države več nimaš!…”

Nemo sem ju poslušala in v mislih sem vedela, da ima blagajnik prav. Ljudje se sploh še ne zavedajo kaj jih čaka.

Mubarak pač ne bo kar tako odšel. Ljudje na Tahrir trgu pa tudi ne!

Je morda res, kar govorijo protestniki, da je Mubarak sam dal odpoklicati policijo, da bi nam dal lekcijo, kako nam je bilo lepo dokler je bila to skoraj, da policijska država?

Kasneje sem od sorodnika, ki je zelo visok policist izvedela, da jih ni nihče odpoklical ampak so enostavno odšli in sedijo doma, ker nimajo pravega vodstva. Nimajo organizacije! Odgovorni ne dajajo navodil, vse je v rasulu… dejansko mi je postalo jasno, da se policija ni umaknila, ampak je sploh nimamo trenutno.

Kaj pa naj bi drugega bilo za pričakovati? Da se bodo ta najnižji policisti za tistih ušivih par deset evrov plače na mesec, dali pretepat in nosili glavo naprodaj…

Po tem, ko sem se vrnila domov in se spet prilimala ob televizijo sem poslušala tudi novice na slovenski tv in bila razočarana, kako malo podatkov imajo, kaj se pri nas res dogaja. Tudi zvečer Dnevnik in Karmen Švegelj v živo je popolnoma razočarala.

Nič ni povedala o tem, da ni več bencina, da ni hrane v trgovinah… nič o ropanju, ki poteka vse naokrog nas. Nič o tem, da je število mrtvih že preraslo številko 100! Nič o tem, da je muzej in nekaj bolnic oropanih. Nič o tem, da so vse turistične destinacije zaprte tako v Kairu in Gizi.

To menda že pove, da je situacija prekleto resna!

Samo nekaj bedastih informacij o tem koga je Mubarak imenoval za podpredsednika in nekaj izjav protestnikov… ter stara jaca od včeraj.

Ta ženska me je že večkrat razočarala! Informacije ne pridejo do tistih, ki jih želijo ali pa zaostaja vsaj en dan za ostalimi…

“Zakaj?”

“Zakaj imam občutek, da se drži samo protestnikov in varnih lokacij in sploh ne gre med nas, med ljudi med egipčane stran od trga Tahrir?”

Nisem novinar, toda če bi me poklicali po telefonu bi jim v petih minutah povedala vse pa še veliko več…

Mislim pa koga briga, kaj tista horda na Tahrirju govori!?

Saj itak vsi vemo, saj niso pred petim minutam začeli protestirat!

Ma prav razočarana sem… da si RTV Slovenija ne more nabavit boljših novinarjev!

Torej kaka je situacija sedaj, ko jaz tole pišem.

Mubarak noče oditi. O.k. vem, da je totalno aroganten in nadpovprečno ponosen človek, ampak halo 82 let ima. Pa kaj bi on še rad? Pa naj se upokoji že enkrat.

Naj že javno napove, da ne bo več kandidiral in pika! Stvar rešena.

Sicer pa se bojim najhujšega scenarija, da tudi, če ta moment odstopi bo kdorkoli bo prišel namesto njega neustrezen za nekoga in tako temu kaosu in brezvladju ne bo ne konca ne kraja.

Če bo ustrezal enim pa drugim ne bo in bodo spet na cesti vpili…

Najhuje pa je, kar se dogaja na ulicah, kar se dogaja tu v moji bližini.

Če bi sedaj našla samo enega policista na cesti, ki bi opravljal svoje delo bi šla na kolena pred njim in mu rekla:” Hvala!”

V Kairu spet gori in to spet v bližini muzeja… Tudi pri nas se še zmeraj vidijo plameni v dlajavi toda ne vem ali so to samo avtomobili ali tudi kakšna stvaba…

Ropa se na veliko. Ropajo trgovine, bolnice in hiše, bloke…

Zunaj je ogromno tolp…

In državo, ki se v nekaj urah brez policije spremeni v tak kaos naj bi vodila demokratična vlada? Oni enostavno kakor izgleda sedaj, potrebujejo diktatorja na oblasti.

Strah me je! Ura je čez polnoč in zunaj se slišijo streli. Moj mož je na ulici z drugimi moškimi in v rokah imajo samo palice in nekateri lopate ter krampe… ni jih veliko kajti v naši ulici je še zelo malo naseljenih ljudi.

Mož mi je povedal, da je prej ko je muazim, klical iz mošejinih zvočnikov na pomoč, sicer prišlo eno  vojaško oklepno vozilo in streljalo v zrak a je hitro odpeljalo naprej še drugam na druge klice…

Ne vem kaj se dogaja zunaj, toda resnično me tako strah ni bilo še nikdar v življenju. Ni me strah za imetje. Naj vse odnesejo… še ključ od avtomobila in prometno jim dam samo naj nas ne ubijejo. Otroci so še tako majhni in še živeti niso začeli… in vedo, da se nekaj dogaja saj čutijo nervozo nas odraslih a ne vedo točno kaj… Vse se je v enem dnevu spremenilo. Tudi naši nasmehi so izginili iz ust.

Poleg tega sem nocoj pogasnila vse luči in prvič odkar stanujemo tu smo zaklenili vse kar se zaklenit da.

Težko se zavedam, da to ni več nekaj, kar se dogaja tam nekomu in jaz gledam preko tv… to je sedaj tukaj in se dogaja nam.

Muazim spet kliče na pomoč… streli se slišijo.

Grozno je! Ne morem več pisat. Danes ne…

 Nedelja 30.1.2011

Noč sem prebedela v strahu. Čeprav so se ludje zelo dobro organizirali in s pomočjo muazima, ki je preko zvočnikov v mošeji, obveščal, kje so težave so še pred jutrom ujeli dve tolpi.

Bilo je steljanje, vendar nimam podatkov ali je bil kdo ubit.

Ko je muazim opravil jutranji klic k molitvi in sem vedela, da sedaj prihaja dan sem zaspala.

Sedaj je ura 10 zjutraj in naše mesto je kot mesto duhov. Nikjer nikoga na ulicah. Nobenega avtomobila.

Zelo blizu nas je državna razdelilnica kruha, kamor so vsak dan pripeljali kruh za reveže. Sedaj, že par dni ni bilo dostave kruha… včeraj so še stali in čakali, danes ni nikogar več.

Žalostno!  Zanima me ali so tudi vsi tisti, ki sedaj taborijo na trgu Tahrir v življenju bili sploh kdaj lačni, kot te ljudje tukaj?

Seveda da ne. Vsaj kakor vidim po tistih ki dajajo izjave za Aljazeero. Gre za ljudi, ki govorijo predobro angleščino, da bi bili navadni ljudje s katerimi imam vsakodnevno opravka.

Ponoči sta pri nas na ulici pri straži pomagala tudi dva , ki sta drugače policista.Imata pištoli in veliko pomagata pri organizaciji straž.

Eden izmed njiju je povedal, da so jim zažgali policijsko postajo in dva policista, ki so tam ujeli živa porinili v ogenj. Sam je pribegnil sem domov in sedaj čaka kaj bo…

Povedal je isto kot naš sorodnik. Protestniki so jih razbili  v manjše skupinice in nemogoče, da bi opravljali svoje delo… Organizacije nobene. Vodilni so utihnili ni jih ni bilo moč priklicati.

Seveda bolj verjamem tem ljudem, ki jim gledam v oči, kot novinarjem na televiziji…

Sama sedaj razmišljam, da Mubarak in njegova vlada tega ni prišakovala in seveda niso bili pripravljeni ali pa, da morda Mubarak izkorišča dano situacijo. Odgovarja mu, da ni policije.

Morda računa na to, da se bomo vsi ostali, ki nismo protestniki in želimo samo mir in živeti v miru pa tudi, če je on na oblasti organizirali in se spopadli s protestniki…tako bi izgledalo, kot da ga je ljudstvo obdržalo na oblasti. Najverjetneje  bo morda to tudi na koncu edina rešitev?! Nimam pojma kaj bo… Sedaj nihče od najboljših analitikov nima pojma kaj bi lahko bilo jutri?!

Mubarakov režim je res bil oster. Ampak tole, kar imamo sedaj je še večji poden. In kaj bi ti protestniki radi? Zakaj vpijejo samo dol z Mubarakom? Naj vendar že dajo imena ljudi, ki jih želijo v vladi! Naj povedo koga za predsednika…

In seveda si nikdar ne bodo enotni. Libelarni sploh ne vedo koga bi radi. Muslimanski bratje pa, kar se mene tiče, ne hvala… povsod kjer so oni dobili besedo je postalo sranje. Naj mi Bog oprosti, čeprav sem muslimanka vem, da njihova politikani moja politika… in seveda se na koncu ti dvoji med seboj ne bodo nikdar poenotili!

In če bi se poenotili in predalali vse v roke Bradaiu… Kdo pa je Bradai, da ga bo vojska poslušala in se ne bo obrnila proti njemu?

In sledi še naprej. Kaos, brezvladje…

Grem malo gledat televizijo, kaj se dogaja in pa ven na ulico pogledat.

Ura je skoraj polnoč. Spet sem pogasnila vse luči, otroci in mami spijo, moj mož je na cesti in straži z ostalimi sosedi. Danes se jih je zbralo že petnajst. Namesto orožja imajo lesene palice in lopate ter krampe…

Vojske in policije ni nikjer!

Nikogar ni, ki bi nas zaščitil pred podivjanimi tolpami roparjev… Iz zaporov je ušlo preko tisoč zapornikov. Policijske postaje so izropane in nepridipravi imajo v rokah ne samo policijske avtomobile in uniforme ampak tudi strelno orožje.

Kar je najhuje, da sedaj sploh ne vemo kdo je kdo? Pred kako uro so možje ustavili avtomobil in razorožili dva moška v civilu, ki trdita da sta policista…

Noro! Kar naprej slišimo strele in vpitje na pomoč iz mošej!

Kako dolgo bo to še trajalo? Kako dolgo gospod predsednik??

Da se malo zamotim bom popisala dogodke današnjega dne seveda zopet prepletene z mojimi razmišljanji.

Že zgodaj popoldan smo izvedeli da bo policijska ura od jutri naprej že od 15h. Sploh ne vem zakaj je ta policijska ura, saj jo itak nihče ne upošteva in kdo nadzira to policijsko uro, kdo aretira kršilce? Nihče!

Ceo popoldne so nas preletavala vojaška letala in helikopterji. Po televiziji sem videla, da so zelo nizko preletavali tudi Tahrir , trg kjer se nahajajo protestniki. Kaj je namen teh preletavanj? Jih želijo prestrašiti?

Protestniki se sedaj ne bojijo nikogar več, še najmanj pa lastne vojske. Trdno verjamejo, da jih lastna vojska ne bo napadla. Strah pa je izginil takoj ko so pometli s policijo. Strah je izginil, ker gre za čredni nagon in se v množici počutijo varne. Ljudje smo res ene take ovce, da je to prav zaskrbljujoče.

Še vedno namreč trdno verjamem, da gre v primeru protestnikov za ljudi, ki so tam ker nimajo ali pa se jim ne da kaj bolj pametnega početi in sploh ne vedo kaj bi radi!! Mubarak je kriv za vse njihove težave in ko njega več ne bo jim bo tekel med in mleko kar v usta, med tem ko bodo oni sedeli pod palmo.

Predolgo že živim tu in dobro poznam egipčansko miselnost, da ne bi vedela…

O.k. politični sitem, ki so ga imeli res ni bil demokratičen pa vendar vse tudi ni bilo tako slabo. Gospodarska rast kljub celo svetovni krizi, če se ne motim skoraj 15%. Mi smo prišli v Egipt brez vsega in smo v parih letih ustvarili zadosti. Več kot bi mi z najbolj pridnimi rokami uspelo v Sloveniji.

V Egiptu, če si priden in delaš ampak res delaš, lahko dobro živiš! Vprašajte vse Slovence ali druge tujce, ki tu delajo ali se lažem?  Vprašajte pridne in delovne egipčane!

Seveda, da zadnja leta ni bilo toliko služb, kot bi jih oni potrebovali. Ampak kje na svetu pa so trenutno! Povsod brezposelnost narašča in kaj ne bo v Egiptu kjer je skoraj 90 miljonov ljudi in od tega več kot dve tretini starih pod 30 let??!

Toda v Egiptu nihče ne strada! Res, da nekatere pesti revščina… toda kje na svetu je pa ni?

Cene hrane naraščajo… A v Sloveniji in v EU pa ne naraščajo?

Koliko ljudi v Sloveniji hodi po pakete na Rdeči križ?

Ali v Ameriki ni revščine? Koliko ljudi  nima zdravstvenega zavarovanja in živijo v prikolicah? Da o stopnji kriminala sploh ne govorimo…

Seveda Egipčani mislijo, da samo oni trpijo…samo oni so bogi in vsega je kriv Mubarak. Ja vrajt?!

Bojim se da tudi če bo tega sranja kmalu konec Egipt ne bo več kar je bil. Kajti po vsem tem pa res ne bo dela… Do sedaj se je gradilo in država se je v zadnjih letih res hitro razvijala…

Kaj bo pa sedaj? Predvidevam, da beda. Srčno upam, da se motim toda :( Toda samo Bog ve.

Skratka kot vidim po televiziji kjer novinarji krožijo med protestniki se moja predvidevanja že uresničujejo. Danes se je protestnikom pidružil DR. Mohamed ElBaradai in seveda pričakovano prilil olje na ogenj z svojim govorom. In že so se slišali glasovi tistih med njimi, ki njega ne sprejmejo za svojega vodjo oziroma v njem ne vidijo prihodnosti.

Torej srčno upam, da se bodo utrudili in pobrali domov, ker zadnje česar se mi manjka je ta kaos v nedogled!

Dokler si vsi tam, ki tulijo:« Dol z Mubarakom!« ne povejo, kaj pa potem in ponudijo alternativo, Egipt nima prihodnosti!

Danes sem zopet gledala Dnevnik slovenske televizije in kot sem rekla novinarka Karmen Švegelj potrebuje točno en dan, da pogrunta kako resna je situacija… Morda ji je sedaj, ko je morala iskati varno zatočišče kaj bolj jasno, da se na ulicah Kaira ne dogajajo samo protesti… Mabruk in sobhana Allah, da se ji je odprlo…

Morda bo jutri že znala povedat, da sedaj egipčani pa že so lačni, saj so danes stali v vrstah za kruh. Kruha pa od nikjer! Vse trgovine so izropane tako ali drugače.

Sama sem danes iskala za mami zdravila po vseh lekarnah v bližini jih imam vsaj pet, pa sem prišla domov samo z zalogo za en teden. Kaj bom potem nimam pojma?

Hrano mi za enkrat imamo, saj sva z možem še pravi čas predvidela dogodke.

Zdravila pa nisem nabavila v večji količini, ker jih moram ponavadi naročiti v naprej, saj teh ki jih jemlje moja mami ne držijo ampak jih nabavijo po naročilu…

Skratka bencina ni, hrane ni, zdravil ni, bolnice ne delajo…

Jutri bom spekla kruh in ga nesla do mošeje, naj si ga razdelijo…več žal ne morem trenutno narediti.

Trenutno smo v Egiptu še vedno brez interneta in tudi sms sporočila ne delujejo. A vsi smo prejeli en sms od mobilnega ponudnika, ki ga imamo. Vsebina sms-a je, da naj se poskušamo sami zavarovati in poskrbeti za varnost…

In ravno v tem trenutku slišim zunaj spet strele. Vpitje in streli!

Poklicala sem moža pravi, da ni v naši ulici. Hvala Bogu, alhamdolillah.

Seveda me je spet strah! Komaj čakam da bo jutro in dan! Bog prosim ohrani nas varne, inšallah, inšallah. Ya Rabena!

Sicer so nam po nacionalni televiziji nekaj obljubljali, da se bo policija vrnila na ulice. Toda do sedaj ni še nikjer nobenega. Tudi vojske ni! Prepuščeni smo popolnoma sami sebi.

Velikokrat me prime, da bi kar odšla na letališče. Toda vem, da je to v tem trenutku najbolj butasta varianta. Če nam že uspe pridet do tja čez vse barikade in mimo vseh cestnih tolp. Kajti letališče je na drugem koncu mesta do tja imam vsaj 70km.

No če se nam že uspe prebiti do tja. Kaj bomo tam? Letov ni! Vse razprodano. Morda mi uspe najti kak sedež za Japonsko in potem od tam domov ali kako drugo državo. Toda letov za EU ni! Vse je razprodano za dva dni in na letališču, ki je sicer najbolj varna lokacija trenutno, saj je tam vojska trenutno ni za dobiti niti kaplje ustekleničene vode. Na letališču, kjer bi čakali dva dni na kak sedež ni hrane in ni vode!

Trenutno namreč vsi panično bežijo iz Egipta. Ne samo tujci, ampak tudi vsi premožni egipčani…

In kaj bom potem? Egipt je postal naš dom sedaj že veliko bolj, kot Slovenija. Sedaj sem doma v Egiptu in na egipt gledam prav tako z ljubeznijo kot na svojo državo Slovenijo.

Naš namen je ostati in počakati, da se ta panika malo pomiri in potem se bomo odločili. Gremo na počitnice v Slovenijo ali ne?!

Zaenkrat smo živi in razen noči, ko je res grozno, nam ni hudega.Cel dan smo doma in pač čakamo kaj bo.

Samo naj že nekaj bo čim prej inšallah!!!

Ker zunaj streli nikakor ne pojenjajo in danes ni muazima, ki bi klical na pomoč bom raje zaprla lap top, ker kaj pametnega tako od strahu nisem več sposobna napisati.

Ponedeljek  31.1.2011 

Za mano zopet noč brez spanca, pozdravljen dan in sonce!

Ura je 10h zjutraj in zunaj je prekrasno sonce. Lep miren dan. Z možem sva se odločila, da greva pogledat kaj se dogaja na ulicah našega mesta in če se je res vrnila policija. Poleg tega sva poklicala lekarnarja( prijatelja), ki nama je dal na stran nekaj škatlic zdravil za mami in mu povedala, da prihajava.

Na poti tja še vedno samo  barikade iz kamnov, ki smo jih naredili sami in pa normalni ljudje, ki preverjajo kdo se vozi naokrog ter urejajo promet.

Potem pa na osrednjem trgu vidim od daleč policista s puško. Od veselja sem začela, kar poskakovati v avtomobilu. » Dragi lej policija, policija!!!: sem vpila od navdušenja, kot popotnik po Sahari, ko zagleda oazo z vodnim izvirom. Bili so samo trije policisti ampak tam so  pa le bili.

Moj mož je včeraj prisegel, da bo poljubil prvega policista, ki ga bo zopet videl. In ker se tisto, kar prisežeš absolutno ne sme prekršiti, saj z prisego za pričo muslimani vzamemo Boga…

Tako je moj mož izskočil iz avtomobila ter res objel in poljubil policista, ki ga je objel nazaj in solze so stekle. Vsi smo res tako veseli, da so se vrnili policisti, ne znam opisat. Tokrat so bolje oboroženi! Nimajo samo pendrekov tako, da naj jih  samo poskušajo napasti in žive metati v ogenj… Sedaj bodo lahko udarili nazaj. Sicer upam, da se nič od tega ne bo zgodilo.

Z lekarnarjem smo malo posedeli in tudi on čeprav kopt si želi Mubaraka. Rekel je točno to kar jaz vse skozi govorim:« Kdor hoče delat, bo lepo živel. Lenobe in sanjači, ki pojma nimajo kaj je življenje pa delajo sranje. Sedaj ko nam je res začelo iti vsako leto na bolje so se spravili na ceste?!! Banda je to! Banda! Z lastnimi rokami bi jih šel spraviti z ulice če ne bi moral tukaj varovati družino in svojo lekarno…«

Vsi s katerimi se pogovarjam želijo Mubaraka,da dokonča svoj mandat, kajti letos bodo itak volitve in že dolgo se govori, da on ne bo več kandidiral. Niti enega ne poznam tu okoli, ki se še strinja s protestniki.

 Vsi smo normalni ljudje, ki smo z delom pridobili, kar imamo. Nobenemu od nas ni nič bilo podarjeno ali bi dobili od staršev… Vsi ti mladi možakarji, ki zvečer stojijo na ulici in nas varujejo so normalni delovni ljudje in vsi pravijo, da res niso bila nebesa ampak živelo se je in to vsako leto bolje.

Včeraj so v eter na televizijski postaji spuščali ljudi. Najprej so se oglasili trije precej mladi in vsi absolutno podpirajo demonstracije in proteste. Potem pa so začeli deževati telefonski klici  ljudi, ki imajo očitno Mubaraka radi.

Seveda Egipt ima skoraj 90 miljonov ljudi in logika je da, če je na ulici nekaj tisoč ljudi, da nekje pa mora biti ostalih skoraj 90 miljonov…

Najbolj mi je ostala v spominu klicateljica predstavila se je kot upokojena profesorica, ki je prav vpila in na koncu jokala v telefon:« Kdo so te pezdeti tam an Tahrirju? Kdo so ti ljudje, da se drznejo govoriti v mojem imenu? Kdo jim je dal pravico, da govorijo vsi egipčani? Jaz sem egipčanka! Stara sem in veliko tega sem dala skozi. Ni me bilo strah med revolucijo, ni me bilo strah med vojno z Izraelom, sedaj me je strah. Jaz sem za Mubaraka! Jaz sem egipčanka in jaz grem volit Mubaraka in jaz hočem Mubaraka! Torej povejte mi kdo daja pravico tem protestnikom, ki so navadni psi in niso moji bratje in sestre pravico, da govorijo v mojem imenu! Povsod po Evropi in svetu je že par let kriza mi jo pod Mubarakom v Egiptu nismo občutili. Naša gospodarstvo ima rast! Kaj te ljudje ne gledajo poročil? Kaj ne vidijo kaj se dogaja v Europi ali ne vidijo, da je povsod kriza, samo pri nas jo ni?? Torej vprašam vas kdo si drzne govoriti v mojem imenu?«

In takih klicev je bilo ogromno. Jaz vem, da mediji predstavljajo drugačno zgodbo toda egipčani imajo radi Mubaraka. Egipčani so v večini zadovoljni z življenjem.

Danes sem nesla nekaj kruha tja kjer imamo razdelilnico državnega kruha. Poleg mošeje. Če je Mubarak tako slab mi povejte v kateri državi na tem svetu dobite kruh od države?

V kateri državi na tem svetu obstaja program po katerem mladi lahko pridejo, do stanovanj kot v Egiptu Mubarakov program za mlade?

V kateri državi na svetu vam država plača elektriko, vodo, odvoz smeti, bencin? Vsak ki me je vprašal koliko mi plačujemo za te stvari se je začudil, kajti nam v Egiptu večino teh stroškov pokrije država!

Skratka ljudje, ki jih poznam so  vedno bolj za Mubaraka in jaz jih razumem. Tudi jaz sem za to, da Mubark dokonča ta svoj mandat. Res je, da bi morali v Egiptu narediti nekaj sprememb predvsem na temo človekovih pravic, kadar se tiče ljudi, ki so v prekršku ali na katere leti sum za kazniva dejanja…In pa predvsem na temo korupcije bi bilo nujno, da se začne nekaj delati.

Toda to bodo morali ljudje delati skupaj z predsednikom. Sedaj imajo priliko toda…

Na živce mi gredo te protestniki! Ker so ovce, navadne ovce, ki sploh ne vedo kaj bi radi.

Novinarjem ne znajo povedat, kaj bi potem, ko ne bo Mubaraka, kdo naj jih vodi? Kdo naj jim uvede demokracijo? In kaj sploh je demokracija?

Je to demokracija, da kdor koli je za Mubarka, ne sme govorit v njihovi bližini in ga pretepejo? Je to demokracija? Da se pretepajo med seboj?

Naj mi nekdo od njih pove kaj je demokracija, ki si je želijo…?

Pravijo, da pač bi sami izvolili ljudi, ki bi jih vodili, in ko jih vpraša, pa dobro kdo so ti ljudje imena nam dajte.

Ja sedaj se ne pogovarjamo o tem, sedaj je važno, da Mubaraka naženemo!

Mislim tako, kot je rekla gospa v eter, pezdeti, ki ne vedo kaj bi radi. Brezdelneži, ki bi radi sedeli pod palmo in bili bogati pa zato ne bi niti s prstom  mignili!

No sem se kar malce razpisala, sedaj grem nesti tašči hrano, kajti ob 15h se začne policijska ura.

Trgovine so še vedno zaprte in ničesar ni za kupit. Bencina ni. Banke in bolnice ne obratujejo…

Ura je spet skoraj polnoč in stanje, kot vsako prejšnjo noč. Policije spet ni na cestah… Sedaj smo se že navadili na strele in krike. Po televiziji sicer slišim, da so prijeli že preko 3000 ljudi, ki so pobegnili iz zaporov.

Med tem, ko nekateri zaporniki kljub možnosti niso pobegnil. Po televiziji smo videli zapornike, ki jim nihče ne brani, da bi odšli na prostost, pa so lepo ostali tam in nadaljevali z svojim vsak danom :)

Večina od njih jih ima do konca kazni še čisto malo in pravijo, da je brezveze sedaj bežati in si za pobeg nakopati novih nekaj let. Spet drugi nimajo kam it.

Ta prispevek se mi je zdel prav smešen. Vse odprto on (zapornik) pa še vedno zlaga perilo in dela kot vsak dan…  :)

Pri nas so včeraj ponoči prijeli še 5 ljudi. Pri sebi so imeli nože in mačete…in nakradeno robo.

Naš del mesta je zelo ranljiv. Hitro se lahko pobegne v puščavo in pa bolj malo je naseljeno. V naši stavbi bi moralo živeti 10 družin pa smo samo tri. V sosednji, ki je kopija naše še ni nikogar. Naprej je potem samo ena družina… Tako, da če nas zvohajo smo lahka tarča.

Moški so kot vsako noč na cesti z ene strani so ulice zaprli z skalami na drugi strani pa iz treh ulic skupaj stražijo. Danes spet pomaga muazim, ki kliče po zvočnikih in opozarja ljudi. Ker nam izklapljajo elektriko so se tatovi polotili novega trika in kličejo ter se predstavljajo, kot da so zaposleni iz elektra… muazim nas je opozoril naj ne nasedamo in nikomur ne odpiramo vrat in naj nikomu ne dajamo naslova po telefonu.

Jaz imam počasi že vsega dovolj!

Danes popoldne sem videla prizor, ki mi ne gre iz glave. Možakar je klečal na sredi ceste poleg državne razdelilnice kruha, ki seveda sedaj ne obratuje in prosil za hrano. Roke je stegoval v nebo in prosil! Prosil Boga!

Grozno! Ne znam opisati občutkov…

Je za to stanje kriv Mubaraka ali protestniki? Smo krivi vsi mi?

Pred to situacijo in prvi dan tega sranja mi je bilo za Mubaraka res toliko kot za lanski sneg toda vse eno je bil on v mojih očeh edini, ki lahko vodi to državo in je spoštovan povsod po svetu ter ga vojska uboga in ga tudi njegovi ljudje več ali manj dobro prenašajo pa tudi če izgleda kot, da je diktator.

Sedaj po vsem tem sranju mi je še bolj jasno, da alternative trenutno ni. Protestniki nam ne dajo nobenih imen. Nimajo nikogar, ki bi ga sprejeli za vodjo in bi ga radi videli na čelu te države.

Kakšna je rešitev pa sploh ne vem?

Mubarak je močan in aroganten gospod in kljub temu, da je že napolnil 82 let se očitno še ne namerava posloviti. Kolikor jaz poznam Mubaraka, vem da bo ostal do konca.Kot kapitan na potopljeni ladji… Kje je njegov sin Gamal, ki vodi Mubarakovo stranko? Je res pobegnil v Anglijo ali so to samo natolcevanja?

Kakorkoli že meni je res popolnoma vse eno samo, da bi se že naredil red in potem naj jim/ nam vlada kdor hoče… čeprav me je situacija in besede, ki jih poslušam prepričala, da sem sedaj očitno tudi jaz že na strani Mubaraka.

Za gospodarstvo bo verjetno tole ve skupaj tak udarec, da bomo najverjetneje posel morali iskati drugje…

Ko poslušam te protestnike in njihove izjave mi je vedno bolj jasno, da pojma nimajo kaj se dogaja po svetu! Pojma nimajo, da so oni res bili v težki situaciji ampak, da je trenutno drugje še huje. V EU se ne cedi med in mleko! Brezposelnost je povsod v porastu in  očitno sploh še niso slišali za svetovno krizo!

Za vse njihove probleme je kriv Mubarak…

Mah saj nima smisla itak se povsod na tujih tv postajah kaže samo ljudi, ki so proti Mubaraku in se našteva samo, kar je bilo slabega… Ostalih ljudi kot da ni in dobrega kot, da ni nikoli nič bilo.

Pa smo tukaj smo! Za Mubaraka smo, vendar se bojimo za življenje mi pravijo ljudje…

Včeraj se je zbrala manjša skupina ljudi, ki so želeli podpreti Mubaraka, bili so prtepeni in celo z smrtjo so jim grozili protestniki. To je njihova demokracija…ali si z nami ali si pa mrtev!

Danes sem zopet gledala Dnevnik Slovenske tv in očitno se je Karmen Švegelj malce prebudila, celo za par sekund nam je postregla z eno gospo, ki ima tegale vsega poln kufer in se z vsem skupaj ne strinja. Pohvalno…

Čeprav mi je jasno, da ena lastovka če ne prinese pomladi…

Jutri se baje pripravljajo na pohod proti predsednikovi palači… Bomo videli kaj bo to prineslo?

Za danes bo dovolj v upanju na skorajšnji konec tega obsedenega stanja zapiram lap top.

Torek 01.02. 2011

Zopet lep sončem dan. Hrana se prodaja v manjših trgovinicah, kar pač še imajo. Večje trgovine so zaprte. Banke so zaprte. Bencinske črpalke so zaprte. Javnega prevoza ni. Razen sem in tja kak maksus in taksi ter tok tok… Zunaj sem srečala dva vojaša oklepnika in pa na osrednjem trgu so policisti malce stran od njih pa skupina morda 50 ljudi, ki protestirajo proti Mubaraku.

Kruh je danes prišel v državno razdelilnico. Hvala Bogu! Tudi banane in pomaranče se dajo dobiti na ulici, predvidevam, da stara zaloga.

Lekarne so zaprte. Med tem, ko reševalna vozila vozijo skozi mesto in obveščajo ljudi, da nimajo ne cepiva, ne zdravil in tudi sanitetnega materiala… Bolnice  ne vem ali obratujejo od zunaj izgleda vse zapuščeno…

Moj Jaka bi moral biti cepljen že par dni nazaj vendar veterinarja ni. Vsak dan vidim, da je prazno tam kjer ima ordinacijo. Ker je imel tam tudi kar nekaj živali, me skrbi ali jih sploh kdo sedaj pride hranit?

Smeti trenutno zažigajo kar v kontejnerjih, ker odvoza ni…

Kaos! Vedno bolj jasno mi je, da tu tud po tem  morda ne bomo morali ostati… Egipt bo šel 1000let nazaj  razvoju, če se kmalu ne nardi nekaj!

Trenutno vidim samo enega kandidata, ki si ga želim, da nas vodi. Njeno ime je VARNOST!

Moža kličejo delavci in hočejo od njega, da jim da vsaj kako upanje, da bomo kmalu spet delali kot prej. Žal jim ne znamo povedati kaj bo s podjetjem…

Žalostna sem. Zelo žalostna! Ko sem takole sama mi solze kar spolzijo…

Evo kot vsak dan sredi noči moji vtisi današnjega dne in moja razmišljanja. Ura 1 zjutraj. Sem pod močnim vtisom govora našega predsednika Mubaraka. Če so vsi moji zapisi do sedaj morda še nakazovali na neopredejenost in tudi še en teden nazaj priznam, da ni sem bila na nobeni strani in sem morda celo razumela protestnike, sedaj lahko kristalno jasno zapišem, da sem ta Mubaraka in da preziram tisti miljon ali dva ljudi na Tahrir trgu v Kairu.

Nisem sicer zato, da nas Mubarak vodi še naslednjih deset let, toda sem zato, da človek dokonča delo in preda posle novemu izvoljenemu predsedniku.

Danes sem veliko razmišljala o vsem skupaj o Egiptu nasplošno. In dejansko tu marsi kaj ni štimalo tako na prvi pogled toda, ko sem se poglobila v vsako posamezno stvar sem ugotovila, da sem velikokrat ravno taka kot ljudje, ki jih preziram površinska…

Naprimer Khalid Said fant, ki je bil pretepen do smrti s strani policije. Ljudje bi ga najraje prikazali kot nedolžnega fanta. Pa je seveda dokazano, da to ni bil. Mladi gospodič se je pečal z drogo. Zato mi ne nabijat plakatov vsi mi smo Khalid Said in Khalid Said je Egipt! Kajti v moji družini se nihče ne peča z drogo in vsi razen mene so egipčani torej so Egipt. Torej nismo vsi Khalid Said in on definitivno ni Egipt.Nadalje pretepla sta ga dva skurompirana policista… Ni ga pretepla do smrti navadna poštena policija, kar tako. Pretepla sta ga dva, ki sta sicer policista toda prav tako sta se pečala z drogo. Za dejanje so jima hitro sodili, vendar sojenje še ni dokončno tako, da v tem trenutku še ne morem reči ali je bilo pravici zadoščeno. V vsakem primeru pa, če se pečaš z drogo in je zraven vpletena še policija se res lahko hitro zgodi da danes si in jutri te ni… Torej kar sem želela povedat je, da ko se poglobiš in malce bolje razmisliš, je vse skupaj mafijska zgodba, ki jo ne gre jemati kot nekaj običajnega v Egiptu. Vsi v primeru Khalid Said so mafijci… od fanta do tistih dveh policistov!

Ne dolgo nazaj sem v prispevku v katerem sem pisala o poroki z egipčanom in turistkami napisala, da v bistvu tudi z izobrazbo in to dobro izobrazbo, kot zdravnik, inžinir v Egiptu brez poznanstev ali denarja ni lahko uspeti.

Danes sem razmišljala ali je res tako enostavno?

Mislim, da je bila moja izjava pomankljiva, kajti ogromno ljudi poznam, ki smo v zadnjih letih odkar je bila ta nova zadnja vlada dobili priložnost in smo s trdim delom dosegli ogromno. Plače so se dvigovale in dela je bilo ogromno. Dela za tiste, ki želijo delati… Toda seveda treba je začeti pri dnu.

Seveda je za marsi koga lažje kot delati se nekako pa magari s poroko spraviti v tujino kjer pa seveda vsak od teh ljudi doživi šok, kajti lej ga zlomka tudi tam je treba delati… in nič ne pade kar samo od sebe.

No ja sicer lahko živiš tudi ob socilani podpori, ampak to je že druga pesem.

Skratka če dobro razmislim v Egiptu delo je ampak je pa res, da morda ne takoj v stroki za katero si diplomiran toda delo je pa le…toda to Egiščanom ne diši. Tukaj bi vsi radi takoj delali za kar so se šolali. Ja, sej tako bi bilo prav toda včasih je treba za preživetje delati tudi kaj drugega…

Danes mi je sosed povedal, zanimiv pogovor, ki ga je imel zgodaj dopoldan z še enim mladim gospodičem ko sta iskala kakršenkoli prevoz za Kairo.

Gospodič ga je vprašal: Si ti z nami (protestniki ) ali z onimi drugimi?«

Sosed pravi:« Jaz sem samo z Bogom.«

Gospodič:«Dobro saj z Bogom smo vsi. Ampak povej za koga si?«

Sosed:« Jaz sem za Egipt! Varen Egipt.« In potem nadaljuje:« Ali smem sedaj jaz tebe nekaj vprašati? Povej no, kaj ti delaš? Kaj si po poklicu?«

Gospodič pravi:« Nič … nič ne delam…«

Sosed ga prekine in mu reče:« Ja točno to! Nič si! Nič si ti in vsa ostala horda, ki vas je tam in protestirate. Vse kar smo delavni ljudje zgradili boste sedaj vi uničili! Poglej fant, če ti ni za delat potem sedi doma in vsaj škode Egiptu ne delaj!«

Gospodič je brez besed odšel v nasprotno smer od tiste v katero je bil prej namenjen.

Zgoraj sem omenila, da sem poslušala našega predsednika Mubaraka, ko je nagovoril ljudi in ganilo me je kar je povedal in možu, ki je sedel poleg mene so stekle solze. V vsem je ustregel protestnikom in še v teh težkih časih misli na dobro Egipta… toda ta horda  tega ni sposobna dojeti.

Na radiu na tv na tisoče klicev ljudi od poznanih oseb, znanstvenikov, profesorjev, novinarjev ali pa navadnih delavcev in kmetov, ki sprašujejo v čigavem imenu se ti ljudje pa tudi, če jih je več miljonov drznejo govoriti, da predstavljajo egipčansko ljudstvo?! Egipčanov je skoraj 90 miljonov!

In to se tudi jaz sprašujem. Še več sedaj je krisalno jasno, da ti ljudje, ki tam protestirajo nimajo ne pameti niti ne poznajo spoštovanja ali katerikoli moralnih vrlin…

Da bo jasno. Predsednik je sestavil novo vlado. Prvič v vseh svojih skoraj 30 letih je imenoval podpredsednika. Novega premiera je pozval, da naj ustvari dialog.

Več dni premier preko javne tv poziva protestnike naj pošljejo svoje predstavnike, da začnejo dialog in preučijo kako se lahko uresničijo njihove zahteve, ki mu pač niso poznane…

Katerega koli človeka so poklicali od vidnejših in bolj poznanih imen med protestniki ali tistimi, ki so protestnikom izrazili podporo je sodelovanje odklonil, češ da ni predstavnik in ne more prevzeti te vloge pogajalca in predstavnika!

Potem so se obrnili na gospodično, ki je to vse skupaj začela in organizirala. V eter smo poslušali, kako jo premier sprašuje, kaj so njihove zahteve… od vsega balasta o svobodi in demokraciji ni dobil nič konkretnega… Nakar je sam začel dialog, kot sem razbral je problem tudi brezposelnost in nizke plače. Obljubim, da bomo zagotovili več delovnih mest in danes smo potrdili, da bo najnižje izplačilo osebnega mesečnega dohodka od sedaj naprej po zakonu 1400 EGP. Na tej točki je dekle gospoda premiera prekinilo z besedami:« Joj, ne meni sedaj govorit v podrobnosti in detajlov… jaz ne morem biti pogajalec…«

Premier je ohranil mirno kri in dejal:« Uredu potem nam pošljite nekoga ali pa dvajstet njih, ki vas bo zastopal.«

Do sedaj se ni zgodilo nič! Nikogar niso poslali! Niti Baradai ni prišel… Še ob 11h zvečer je premier v živo preko tv programa pozval, da čakajo na predstavnike za dialog.

No kasneje se je potem oglasil predsednik Mubarak in povedal, da ni imel namena kandidirati na naslednjih volitvah v septembru in, da bo v teh meecih uredil vse za varno in uspešno predajo poslov tistemu, ki ga bodo egpčani izvolili. Da je njegova prva naloga, da Egipt postane varen kot je bil…Povedal je, da se je boril za Egipt, da je ponosen, da je iz Egipta naredil močno in varno državo, torej da je vodil Egipt in da bo umrl v Egiptu! Ne znam sedaj vsega povzeti toda govor je bil, govor ponosnega in odgovornega človeka, ki se vidi, da je iskren in da ljubi svojo domovino.

Aha, ja povedal je še da je podal v parlament predlog, da se uvede zakon o prededniških mandatih z limitom, ker je iz protestov razbral, da je tudi to menda problem, ker on vodi državo že vsa ta leta, čeprav ni nikdar sam prosil, da postane predsednik.

Skratka človek je kakor nam je znano ugodil vsem zahtevam protestnikov.

Spremembe bodo in on se poslavlja.

Toda njim to ni dovolj!

Človeka, ki se je boril in izkazal kot heroj v vojni z Izraelom, človeka ki jim je zagotovil 30 let brez vojne, človeka ki je iz Egipta naredil državo, ki ima ugled tako v arabskem kot v zahodnem svetu, človeka ki je res veliko naredil zato, da bi se dvignil prag revščine in da bi vsaj osnovno, kot je osnovna zdravstvena oskrba ter cepljenja otrok, ter dobrine kot so bencin, elektrika, voda zemeljski plin ter kruh imeli vsi Egipčani…Človek, ki je uvedel programe po katerih so revni lažje prišli do stanovanj… Človeka, ki je in če ljubi Egipt.

Tega človeka, bi sedaj radi ponižali do skrajnosti! In so mu takoj po njegovem govoru vpili:« Jutri, jutri… ododi, odidi… »

Evo to so tisti egipčani o katerih jaz velikokrat pravim, da so izmečki prve klase! To so tisti egipčani, ki so sramota celega Egipta.  In s tem se prav gotovo ne strinja ostalih 8o miljonov ljudi, ki za enkrat ne stojijo na cesti.

Kako jih ni sram?

Poleg tega moram povedati , da Aljazeere sploh ne gedam več in mi je sedaj kristalno jasno zakaj je prepovedana v Egiptu. Toliko negativnega kolikor oni sproducirajo in tako enostranskega poročanja že dolgo nisem nikjer videla… skoz gonijo eno in isto in vsa absolutno vsa pozornost je namenjena protestnikom. Kljub temu, da nas je ogromno želelo govoriti in so in smo klicali da bi spregovorili v program zagovornikov Mubaraka ali pa vsaj tistih, ki jim je mar za Egipt v program ne spustijo!

Danes so me klicali iz tv Slovenija in odgovorila sem novinarju na par vprašanj točno tako kot je… Pogovor je trajal par minut toda, kot mi je povedala mami o podpori Mubaraku ni bilo besede, vse izrezano. No ne vem, če je res, ker danes nisem uspela gledat nič Slovenske tv, ampak možno je, kajti iz izkušenj vem, da so tudi oni precej enostranski pri poročanju…vsaj Karmen Švegelj je no comment.

Torej, kaj naj že povem? Toliko misli imam in prav gotovo mi bo katera izmed njih ušla in bo ostala nezapisana.

Aha, ja. No moški seveda še vedno varujejo cele noči ulice, tudi moj je med njimi. Tako so se sedaj vsaj dobro spoznali. :)

V vsaki slabi stvari je nekaj dobrega.

In če je prejšnje dni od mlajših, ki so še študentje še kdo bil na strani protestnikov jih danes ni več. Vsi od prvega do zadnjega pravijo, kar je preveč je pa preveč!

No danes je sicer prva noč, ko nisem še slišala strelov. Morda se bo vse skupaj umirilo. Srčno upam, da se v tiste ljudi, ki se zabavajo na Tahrirju in uživajo svojih pet minut slave le naseli kanček pamet in jim kapne, da so svoje že dosegli in da se lahko lepo počasi vrnejo nazaj domov…

S to željo danes zapiram lap top ob 3.33am.

Sreda  2.2.2011

Mubarak je rekel včeraj: ” Egipt je moja država! V njej sem živel, zanjo sem se boril, pomagal sem jo graditi in v njej bom umrl!”

Te besede so le prepričale ostale, ki so nemo gledali dogajanja, da so se spravili na ulice in pokazali podporo predsedniku.

Vseh razumnih ljudi se je njegov govor dotaknil. Protestniki so dosegli svoje… a kot, da jim ni dovolj?

Je treba sedaj tega človeka, ki odhaja in v kakšnih pogledih res morda ni naredil dovolj za Egipt, vse kakor pa je delal v dobro Egipta, ponižati do skrajnosti?!

Kje je dostojanstvo kje je tista civilizirana družba za katero se imajo te protestniki? Kje je njihova morala?

Spremembe so obljubljene, on odhaja, kaj več še?!

Sedaj grem ven pogledat na ulice kaj se dogaja. Ko se vrnem se oglasim…

Internet se je vrnil tako, da se bom kar priklopila!

  • Share/Bookmark
blank