Arhiv za mesec Januar, 2011

Patrickovo rojstvo

Moj svet & osebno 27/01/2011

Te politične zadeve so mi vskočile na moj blog ravno, ko sem imela namen objaviti nekaj popolnoma drugega.

In sicer 25. Januarja letos sem postala mamica šestnajstletniku.

Ne, ne brez skrbi ne bom vas sedaj morila v podrobnosti z svojo porodno zgodbo in bolečinam ter vsem, kar paše poleg… No vsaj danes ne. ;)

V povezavi z njegovim rojstvom bom napisala samo tisti lepši del in sicer kako sva se spoznala.

Spomnim se, da sem odprla oči in nisem vedela ne kje sem in ne kaj se dogaja.

Zvok je prišel do moje zavesti pred sliko, ko je prišla še slika sem po vseh napravah na katere sem bila priklopljena ugotovila, da sem v bolnici. Poskusila sem se premaknit toda bolečina mi ni dovolila. Želela sem spregovoriti pa tudi to zaradi hude bolečine v grlu ni šlo. Tako sem obrnila glavo proti izvoru hrupa, ki je bil druagačen od tistega, ki so ga oddajale naprave na katere sem bila priklopljena.

Tam je bila medicinska sestra in pred seboj je imela tiste plastične posteljice skozi katere se vidi vsebina njih in to so male zavite štručke, ki izpod tople odejice kažejo le glavice. Te plastične posteljice na koleščkih so ob tem, ko so jih porivali oddajale zvok, ki me je predramil in takrat sem se zavedala, kje sem in zakaj: ” Ja, mamica sem!”

Iz svojega položaja sem prav dobro lahko videla dve štručki. Eden od njiju je bil tako lep. V mislih sem si želela: ” O ko bi bil ta lepotec moj dojenček.” Imel je tako lepo temno polt in ogljeno črne lase, ter tako lep nosek in ustka…”

Seveda sem takoj realno pomislila, da to dete takega izgleda itak, da ne more biti moje dete, čeprav je Patrickov očka, se pravi moj prvi mož bolj temen kot pa blond, toda ne do te mere… :)

No, tista druga štručka poleg tega lepotca pa je bilo dete, vso zariplo v obraz, svetle polti in svetlih las. ” Ja itak ta je moj…” sem pomislila.

Sem namreč tiste vrste človek, ki mi dojenčki prve dni po rojstvu pač niso nekaj najlepšega kar obstaja in tudi vsi dojenčki mi niso absolutely cute. Eni dojenčki so luškani in drugi pač niso, tako pač stvari vidim jaz.

In ja tudi vsi moji niso bili luškani. Ko so mi prinesli hčerko sem se je kar ustrašila. Ampak to pač ni zgodba o njej :)

Kje sem ostala…

Potem je medicinska sestra odpeljala oba zgoraj omenjena dojenčka na drugo stran sobe za intezivno nego, meni bolj pred oči pa porinila novo stekleno posteljico v kateri je bil še en dojenček, ki je še ostal in tudi ta za moje oči ni bil nič čeden: ” No ja potem bo pa najverjetneje tale moj”: sem si mislila.

Nakar je druga medicinska sestra odpeljala še tega in takrat me je popadel strah: ” Pa menda ja ni moje dete umrlo? Joj, naj bo kakršenkoli pa če mu manjka pol noge, sam naj bo živ!”

Nakar se vrne prva medicinska sestra in išče nekoga, ki se piše prav tako kot jaz. In glasno sprašuje, kje je gospa “ta in ta ?”

“Jaz sem ta”: se oglasim s hripovim glasom. Na kar je preverila zapestnico in pred mene pripelje tistega črnega lepotca, ki sem ga prej opazovala in v momentu sem zbrala moč, da sem se malce premaknila in mu naredila prostor poleg mene, ter ga nežno toda dovolj močno stisnila k sebi.

Do zmede je prišlo očitno zaradi tega, ker me je moj oče prosil, da ob poroki obdržim družinski priimek pred moževim. Moj oče je ogromno časa porabil za sestavljanje družinskega drevesa in ker je priimek mojega očeta tik pred izumrtjem, sem mu pač z veseljem ustregla. Morda to takrat še ni bilo tako pogosto ali pa je šlo samo za birokratsko nemarnost in so meni napisali samo dekliški priimek in otroku samo moj drugi priimek, ki sem ga prevzela ob poroki.

Kakorkoli že tisto lepo dete v katerega sem se zaljubila na prvi pogled je bilo v mojem objemu in 25. Januarja letos je dopolnil 16 let.

Babica mu je tudi letos spekla dve torti in sicer, ker je pri nas ravno sezona jagod eno jagodno in drugo čokoladno.

Dobri sta bili :)

  • Share/Bookmark
blank