Arhiv za mesec December, 2010

Prehitre besede

Egipt miks, Moj svet & osebno 28/12/2010

Moj najljubši arabski sorodnik je Ahmed. V bistvu je nečak mojega moža vendar pa je iz islamskega  stališča gledano tudi njegov brat. Kajti moja tašča je oba dojila, ko je bila Ahmedova mama se pravi od mojega moža (pol) sestra bolna.  In po Islamu je pač tako, da sta sedaj zaradi tega, kot brata.

Komplicirano?

O.k., naj to mojo družino malo razložim.

Moj tast je bil Šeikh in precej časa tudi mufti. To je tisti verski učenjak, ki ima dovoljenje in znanje tudi za izdajanje fatew poleg tega ima ob petkih, ko so glavne molitve nagovore vernikom in vodi neko muslimansko skupnost, se pravi je bil verski vodja in učitelj. Poleg tega je spisal, kar nekaj knjig za mlade, seveda z islamsko vsebino… Bil je baje precej strog človek ne samo do drugih, temveč tudi do sebe.

Že velikokrat sem razmišljala, kakšen bi bil najin odnos, če bi bil še živ?

Vsa še danes živeča družina v kateri njegovo ime še vedno nosi ogromen vpliv me prepričuje, da bi me imel zelo rad… Jaz pa se nikakor ne morem rešiti nekih mešanih občutkov. Kajti če je bil tako zelo strog, jaz pa sem kot sem…. hmmm.

No v glavnem moj tast, Allah yrahamu (naj ga Bog blagoslovi) je bil od svojega tridesetega leta naprej slep. Tako je potem, ko mu je prva žena umrla postalo nujno, da se kar hitro ponovno poroči. Ne zaradi otrok, ti so bili že skozi najstniška leta, razen malega Ajmana, ki pa ima Dawnov sindrom in je še danes sonček naše družine, ampak zaradi sebe in njegove slepote.

Tako je naneslo, da mu je njegov prijatelj ponudil naj vzame katerokoli od njegovih hčera. Moj tast je sicer malce pomišljal, saj so bila vsa ta dekleta mlada, vendar ga je prijatelj in pa usoda prepričal, da bo to najbolj prav. Tako je rekel, da bi pa potem najraje imel Samio, ker ima prijeten glas.

No Samia je danes moja tašča in ni imela samo prijetnega glasu temveč je bila tudi zelo čedno mlado dekle, rosnih dvajsetih let. Bila je pravo nasprotje njegove prve žene, ki je bila po opisu njenega obnašanja sodeč, skoraj da »angel«. Moja tašča je bila veliko bolj samostojno dekle z lastno voljo, pa vendar je bila nadušena nad ponudbo, da postane žena Sheikhu. Še več, še danes je povsem razvidno, da ga je kljub več, kot dvajset let starostne razlike med njima zelo močno ljubila.

No in tako je bila moja tašča le nekaj malega starejša od otrok, ki jim je postala mačeha. Tako je seveda potem naneslo, da je imela majhna otroka istočasno, kot hči njenega moža, ki je bila po porodu precej bolna, zato je pač moja tašča dojila oba, svojega sina in sina hčerke, ki jo je imel njen mož iz prvega zakona.

A ni zanimivo kako se to arabci vse hitro med seboj zmenijo in rešijo zadeve? :)

Tako je sedaj ta Ahmed, ki je eden izmed mojih najljubših sorodnikov v bistvu ne samo nečak ampak z islamskega vidika tudi brat mojemu možu.

Ahmed je po končani fakulteti, nekaj časa sicer vstrajal in iskal primerno delo v Egiptu, toda na koncu se je odločil, da bo bolje, če se zaposli v Savdovi Arabiji.

Kljub temu, da smo bili vsi strašno žalostni, ko nas je zapuščal, sedaj vidimo, da je bila to pravilna odločitev. Sicer pa ogromno moških v moji družini dela in živi v Savdovi Arabiji in Katarju… tako, da to ni bilo nekaj novega.

 Ahmed naj bi domov prihajal vsaki dve leti in ker je bil doma lansko leto ga letos nismo pričakovali. Nato pa, kar na enkrat novica, da prihaja za en teden…

Takoj mi je bilo jasno v katerem grmu tiči zajec. 

 Pomislila sem, da je v teh nekaj letih dela v tujini najverjetneje prihranil dovolj denarja za »egipčansko« zaroko…

In tako je tudi bilo. Sem pa doživela manjši šok, ko sem izvedela, katero dekle ima v mislih. Svojo sestrično, se pravi mojo nečakinjo.

Saj vem, da je po islamu to dovoljeno, toda še Poslanec naj bo mir nad njim je dejal, da je to sicer dovoljeno ampak bolje da ne…

To, da te dva morda karakterno sploh ne pašeta skupaj je tema zase…ki ni niti slučajno nič, kar bi se mene tikalo.

Nasplošno je vse skupaj zadeva, ki se me prav nič ne tiče in moje mnenje je popolnoma nepomembno, zato jima želim samo dolg in srečen zakon.

Toda bistvo tega zapisa je popolnoma drugje in sicer, da jaz kakorkoli se trudim enostavno ne morem si pomagat, se vedno znajdem v situacijah, ko bi morala reči nekaj popolnoma drugega, kot pa izrečem.

Življenje v družbi  od nas namreč zahteva neko določeno obnašanje in biti pošten ter iskren za vsako ceno enostavno ni dobrodošlo. In tukaj jaz padem na celi črti!

In tako je prišel dan, ko me moj dragi glede na to, da gre za zaroko dveh zelo ozkih družinskih članov ni mogel več držati doma. :)

Predno sva odšla od doma me je prav lepo skoraj, kot ne na kolenih prosil, da naj se vzdržim in naj ga vsaj tokrat s svojimi besedami ne spravim v neprijetno situacijo…

Celo besede, da mu v nasprotnem primeru, lahko poči film je uporabil.

Obljubila sem, da bom popolnoma tiho, ker pač nisem tiste vrste človeka, ki bi lahko zaigrala neko pričakovano vlogo in ker pač nimam namena zato, da bi me kdo imel rad ali pa, da se nekomu ne bi zamerila igrati in govoriti nečesa, kar ni moje mnenje… Torej je zame rešitev tišina in  nasmeh na obrazu, ki pa itak, da ni zaigran saj imam vse vpletene v to zaroko resnično rada.

Toda gre se zato, da jaz nikakor ne odobravam porok med sorodniki. Mislim, da pri skoraj 90 miljonih egipčanov po tem res ni potrebe in da se gre tu za neko lastno odgovornost.

Poleg tega sem v Sloveniji prav jaz sedaj tista tretja generacja potem, ko so se naši predniki še poročali med seboj in lahko tudi v lastni družini vidim kakšne so lahko posledice tega. Da o znanstvenih raziskavah narejenih na to temo sploh ne razmišljam.

Skratka jaz nisem za poroke med sorodniki, ampak mojemu možu sem lepo obljubila, da bom lepo tiho, za voljo vseh vpletenih, ki so najina najožja družina.

In res sem imela namen, da to mnenje zadržim zase. Sicer je Ahmed, ki je zelo brihten mlad gospod malce nasumil in mi je sam od sebe povedal, da se imata namen iti gensko testirati in če bodo testi zanju neugodni, pač ne bosta imela otrok…

Kot sem že prej povedala, ni moja stvar in sem samo tiho kimala, ker imam Ahmeda res rada kot lastnega brata.

No in potem pride dan ko smo bili vsi na kupu in je bilo vse okoli denarja in prihodnosti dogovorjeno, tudi oče je uradno zaprosil brata svoje sestre ali pristane na to da bo njegova hči žena njegovemu sinu.

Ja itak, občutki so bili mešani. Vsem se je videlo na obrazu.

Mlada dva sta zaljubljena in ne vidita dalje od svojega nosu. Odrasli pa kolikor so po eni strani zadovoljni, ker se med seboj dobro poznajo je vse  eno čutiti neko napetost. Toda vsi nasmejani in polni lepih besed…

In kot sem rekla smo vsi skupaj sedeli in  ko je bilo vse sklenjeno, se mora prebrati El Fatiha, prva sura v Koranu in smo tudi jo prebrali.

Do tukaj še vse lepo in prav, potem pa od mojega moža sestra, ki je mama od ženina seveda vljudnostno izjavi, da bi se le večkrat to ponovilo za vse naše otroke. In moja svakinja se pravi žena od moževega brata, ki je mama neveste pogleda proti meni in pravi, da le Bog da in potem je bilo omenjeno ime njenega najmlajšega sina in moje hčerke.

Ma ni hudič skočil na mojo ramo in me dreznil pa sem stegnila jezik namesto, da bi bila tiho in si mislila svoje…

In tako sem kar naenkrat slišala samo sebe kako govorim:« Ne, ne, ne! To pa ne!«

Seveda me vsi prisotni debelo gledajo in na obrazu mojega moža vidim sivino in njegove oči, ki nemo prosijo: » Daj prosim utihni! Ali pa popravi kar se popraviti da.«

In ga slišim kako glasno vpraša:« Zakaj pa ne?«

Jaz pa kot največji idiot na tem svetu brez kančka pameti:« Jaz sem proti porokam med sorodniki…«

Sploh ne vem kaj mi je bilo? Pa kaj bi me stalo biti tiho in prikimati in si misliti, daj Bog da ne?!

Mislim s to bedasto izjavo, pa tudi če je miljonkrat to tisto, kar jaz mislim, sem prizadela vse tam sedeče in vsi med njimi so mi ljubi!

Res nimam nobene ideja, kako mi je to tako spontano izletelo iz ust?!

In tako je nastala neka obupna morasta tišina in potem se je le zamenjala tema pogovora.

Jaz pa tam sedim v obupu in se sploh ne upam pogledati v smer mojega moža. Njegov bes in jezo sem čutila kot valovanje čeprav ga nisem ne slišala, ne videla.

Kot mobitel signal…kot radijsko valovanje, kot…

Prvi, ki je potem pristopil k meni je bil prav Ahmed in ni bil nič hud name in prav kamen se mi je odvalil od srca…

Ahmed je res tako polen razumevanja in vedno nasmejan.

Res mi je bilo iskreno žal, ker resnično ni nikdar bil moj namen prizadeti kogarkoli izmed prisotnnih.

Ampak tukaj dejansko moram povedati nekaj, kar ni popolnoma v povezavi z dogodkom, ki ga opisujem ampak enostavno moram, ker mi zadeva nikakor ni jasna.

In sicer če se ljudje zavestno odločijo za nekaj in verjamejo, da delajo prav poleg tega dejansko s strani državnih ali verskih zakonov, res niso naredili nič, kar bi bilo prepovedano, zakaj za vraga potem ne stojijo za svojimi dejanji z vso svojo bit??

Zakaj moram jaz pazit na svoj jezik kadar sem v družbi človeka, ki prakticira mnogoženstvo?

Velik problem in užaljenost namreč lako nastopi že ob enem napačnem stavku.

Pa zakaj za vraga moram jaz pazit na to kaj je vljudno vprašat in kaj ne, če pa je on tisti, ki ima dve ženi in se je zato zavestno odločil…

Zakaj je narobe če ob tem, ko naju z možem povabi na večerjo, ne smem vprašat h kateri ženi gremo?

Zakaj je skoraj konec sveta, ko človek za sekundo pozabi in vljudno vpraša:«Koliko otrok pa imate?«

On odgovori :« Osem.«

In potem seveda pozabiš in vljudno podaš ženi kompliment: » Oh mašallah, kar osem otrok imate. Res lepo. »

In ups…. tuki nastane problem, kajti ona ima samo tri ostalih pet je od druge žene, ki jo ni poleg.

In sem ju oba spravila v neprijeten položaj!

In potem mora biti meni nerodno in se moram jaz nekaj opravičevati??!!

Pa dober kaj sem jaz kriva, da mi čisto skoz ne utripa pred očmi, pazi kaj boš rekla, trikrat premisli, hitro je lahko kaj narobe….!

Mislim, čisto odkrito povem, da ne razumem teh ljudi. Če se je pač večkrat poročil potem je pač logično, da bo prihajalo tudi do takih situacij in če se dva sorodnika poročita ne vem zakaj je potem narobe, če od kje prileti kak komentar…

Pač če stojijo za svojimi dejanji z vso svojo bit, naj mi lepo pojasnijo, da sem jaz tista, ki nima prav… Ne pa da gonijo zamero, ker sem pač enkrat nekje nekaj rekla. No pri tem, kar sedaj opisujem se ne gre za mojo družino, ker oni me dovolj dobro poznajo in so me že malce navajeni, ampak gre se za ljudi, s katerimi imava z možem opravka predvsem preko firme in poslovno…

Res postala sem popolnoma nedružabna, saj je tako najbolje. Mi vsaj nič ponesreči iz ust ne izleti.

Pa da se vrnem sedaj na mojo družino. Potem, ko sem glasno izrazila svoje mnenje…no kmalu potem  smo se odpravili ven v zlatarno, da izvedemo en običaj, ki se mu reče šapka.

Šapka je, ko bodoči ženin kupi svoji zaročenki zlato v vrednosti, kot so jo dogovorili. V Egiptu je to sedaj največkrat par tisoč evrov.

V avtu smo sedeli in se vozili, jaz se še vedno nisem upala moža niti pogledati. To je bilo drugič v vsem najinem zakonu, da sem se ga prav resnično bala. Morda zato, ker sem mu prej še obljubila, da bom tiho… potem pa.

Samo molila sem k Allahu, da naj mu pomiri srce in naj naredi, da ne bo hud name ne on, ne vsa ostala družina, ker dejansko res nisem želela nikogar prizadeti. Vso pot do zlatarne sem molčala in samo prosila Boga…prosila in prosila.

Pridemo do zlatarne, pa me moj dragi mož po tem, ko vsi iztopijo pogleda in pravi:« Pa si res ne moreš pomagat, kajneda? Enostavno to si pač ti.«

Takrat sem se ga končno upala spet pogledat v obraz in niti malo ni bil več jezen, vsa sivina je izginila z njegovega obraza in v očeh je imel tisti lesk, ki ga ima kadar prav čutim, da me ima še posebaj rad…

Sem si prav oddahnila in samo rekla: ” Hvala ti Bog!”

Ko sem se želela odpraviti za drugimi v zlatarno kamor so se odpravili vsi sorodniki pred nama, me je ponovno prijel za roko in me odpeljal na drugo stran ceste. Na moje vprašanje kam greva, je odgovoril, da imava opravek.

Na drugi strani ceste je bilo še nekaj zlatarn in pa slaščičarna ter trgovina. Moje predvidevanje je bilo, da greva po nekaj pijače in kako sladkarijo, ker bo to izbiranje zlata pač verjetno kar nekaj časa trajalo…

Pa nisva zavila ne v trgovino pa niti v slaščičarno. Zavila sva v zlatarno.

Razmišljala sem, da morda gre pogledat za cene, da Ahmeda tam čez ne bi preveč oskubili…mož je namreč prodajalcu dejal naj nama pokaže prstane.

Spet sem se  v svojih mislih zmotila!

Kajti potem je sledil šok mojega življenja. Človek, ki sem mu dobro uro nazaj naredila precej neprijetno sceno pred njegovimi ljubljenimi me je vprašal:« No kateri prstan ti je všeč? Izberi katerega koli!«

Ja, prav ste prebrali. Kupil mi je prečudovit zlat prstan.

Solze so mi polzele po licu. Kajti ni bil samo moj mož tisti, ki me je ganil… ampak dejstvo, da to dejansko ni nič drugega, kot Božje delo! Bog me je razumel… Bog je slišal moje prošnje… Bog  je tisti, ki je pomiril njegovo srce in še več od tega…

Kasneje sem moža vprašala, zakaj mi je kupil zlato?

On je obrazložil, da je enostavno tako začutil in pa predvsem, ker se mu ta egipčanski običaj imenovan šapka ne zdi pravilen…

Razložil mi je :»Zakaj mora mlad fant zapraviti 40.000 LE za neko zlatnino, za zaročenko? Ta denar je pol novega zelo dobrega avtomobila. Ta denar je zadosti za polog za nakup  dobrega stanovanja…

Zakaj mora fant, kupiti to zlato, sedaj ko potrebuje denar najprej zato, da sploh ustvari pogoje za poroko?

Kaj ne bi bilo bolj prav, da se z zlatom obdaruje ženo po nekaj letih zakona, ko si malce bolje situiran in to narediš ne zato, ker ti to narekuje nek trapast običaj, ampak zato, ker jo ljubiš…?

Zato  sem se odločil, da ti kupim nekaj zlatega, ker sem vesel, da si mi prihranila glavobol okoli teh običajev in enostavno zato ker si.«

Sama lahko res samo še javno napišem alhamdolillah, hvala Bogu, za vse, kar mi Bog daje!

No, najina nečakinja si je potem res še dolgo izbirala zlatnino in ko smo s tem opravili smo starejše odpeljali domov, mi pa smo se skupaj odpravili še malo po mestu…kajti Ahmed je bil v Kairu samo en teden.

Kasneje en drug dan na zabavi ob zaroki sem tudi vsej družini poskusila pojasniti, da jaz enostavno sem pač zrasla v svetu, kjer so poroke med bratrancem in sestrično nedovoljene in nekaj nezaželjenega… da seveda absolutno nimam nič proti njim, kot družini in bi bila celo vesela, če bi se moj starejši sin in njihova mlajša hči po nekem naključju zaljubila, saj ne gre za krvno sorodstvo… ampak, kadar se gre za krvne bratrance in sestrične pa enostavno nisem zato in pika… Enostavno tako jaz mislim in Bog mi ne daj take situacije.

Vsi so bili popolnoma razumevajoči in nihče ni kazal več zamere. Morda, ker se potihem z menoj strinjajo toda proti ljubezni pač ne moreš nič. Ali pa zato, ker me enostavno že tako dobro poznajo in vedo, da jih imam rada.

Res hvala Bogu, da sem se poročila v tako razumevajočo družino in morda bi me imel res tudi moj strogi tast rad. Samo Bog ve.

lp, bata

  • Share/Bookmark
blank