Arhiv za dan 14/10/2010

Aleksandrija

Egipt miks, Mesta in kraji 14/10/2010

in nekaj mojih misli, kar tako. 

Aleksandrijo sem obislakala že nekajkrat in prav vedno me je to mesto navdalo z odporom… 

Tako smo se v torek ob kosilu s Simonom in Brino dogovarjali, kako bi onadva najlažje obiskala Aleksandrijo. Sama tja res nisem imela namena iti, ker me mesto in ljudje tam vedno znova razočarajo. 

Za karte z vlakom sta bila malce pozna saj je bilo tik po praznikih, ki jih nekateri radi malce potegnejo in ker je Aleksandrija in Sredozemsko morje veliko cenejša varianta, kot Rdeče morje se tja odpravi v takem času ogromno egipčanov. V normalnih pogojih je treba v Egiptu karto za vlak nabaviti vsaj en dan prej, medtem ko v času množičnih dopustov pa še veliko prej. 

Tako sem jima predlagala, da najameta privatnega šoferja, ki je bil včasih še predno sem vozila sama po Kairu moj šofer in hkrati v prvem letu mojega življenja v Egiptu tudi moj varnostnik. Sama sicer v Egiptu nikdar nisem imela potrebe po varovanju, toda moj mož si je tako zamislil in tako je prvo leto mojega življenja v Kairu, gospod po imenu Hameda bil vedno na razpolago, da mene in otroke pelje kamor sem pač želela ali morala iti v času, ko je bil moj mož službeno odsoten. 

Hameda je preprost gospod, ki se spozna na vse ceste in vse poti. Vozi varno in pa vse eno hitro, je vljuden in popolnoma nevsiljiv. 

Simonu in Brini sem razložila, da ju bo pobral pred hostlom in odpeljal v Aleksandrijo, tam pa ju bo prevažal kamor bosta želela. Samo na zemljevidu mu morata pokazati, kaj bi si rada ogledala in točno tja ju bo dostavil in počakal, ko opravita pa samo zopet pokažeta kam na zemljevidu in … ko si bosta ogledala vse, kar sta si zamislila pa ju bo dostavil nazaj v Kairo pred hostel. Na žalost pa Hameda ne zna kaj dosti angleščine in če se kaj ne bi razumeli, sem jima naročila, da me samo pokličeta in mu bom jaz vse razložila. 

Sicer pa je Hameda že navajen slovencev, saj jih je že kar nekaj takole prevažal naokrog in tak izlet zanj sploh ne bi bil prvi :)  

Tako smo se dogovorili, da Aleksandrijo obdelata s Hamedo. 

V sredo sta se Simon in Brina po Kairu podala sama in v spomin na ta dan objavila čudovite fotografije s spremljajočim zapisom. Res vredno ogleda za vsakega egiptoljubca tukaj in tukaj

Sama pa sem ta dan preživela z družino v mestu zabave, ki sem ga opisala v prejšnjem zapisu. 

Tako sem bila po celodnevnem tekanju za otrokoma v sredo zvečer tako utrujena, da sem šele zjutraj videla na mobitelu sporočilo, da bi bila onadva vesela ob obisku Aleksandrije družbe koga izmed nas. 

Najprej sem vprašala Patricka (ups Mostafo ) ali bi šel in seveda njegov odgovor pričakovano: ” Mami, kamor češ grem samo v tistu butasto Aleksandrijo ne.” 

Pričakovan odgovor, zato ker zadnjič, ko smo bili tam in smo imeli namen letovati, kak teden smo se zaradi sklopa okoliščin in neprijetnih dogodkov odpravili domov že drugi dan. Kot sem že zgoraj napisala slabe izkušnje z ljudmi, okolico pa tudi morje je vse prej kot privlačno. 

Tako sem se odločila, da grem jaz in dam Aleksandriji še eno možnost saj sta bila Simon in Brina prijetna družba. 

Istočasno sem se morala spomniti, kako bom z otroci in varstvom in nekako mi je šla usoda na roke. Moj mož je bil namreč takrat že par dni brez avtomobila, saj v njegovem Cruzu, kar naprej nagaja klima. Sedaj dela drugič spet ne dela… 

In tudi danes, ko to pišem je Cruz zopet na servisu, zaradi klime itak :(  

Zato sem že večkrat napisala, da Brina in Simon nista imela sreče z avtomobili. :)  

No, ker je bi moj mož brez avtomobila se mi je tudi opravičil, ker mi ni uspel kupiti darila za rojstni dan in sem prišla na idejo, da sprejmem kot darilo, da za en dan prevzame otroke medtem, ko bom jaz v Aleksandriji. Strinjal se je. :)  

Tako sem Brini in Simonu takoj zjutraj poslala sporočilo, da bova z našim voznikom Hamedo, prišla po njiju ob 8.30. 

Seveda je potem Hameda čisto po egipčansko majčkeno zamudil in tudi hostla nisva takoj našla. Potem sva seveda ugotovila, da stoji na ulici, ki je zaprta za promet in smo se na koncu le našli, ter se vsi zadovoljni odpravili proti Aleksandriji. 

SImon  je bil zadolžen, da pregleda popotne priročnike in nam pove kaj je vredno ogleda in naredi plan. 

Pot do tja je minila, kot bi mignil. Simon je spredaj malce fotografiral in si ogledoval pokrajino, midve zadaj pa sva klepetali. 

Zopet me je presenetila Brinina uvidevnost in vljudnost! V avtomobilu zadaj na polici ima namreč Hameda Koran. Brina me je vprašala ali je to Koran in ali ga sme pogledati? 

Če se samo spomnim sebe, ko sem pred davnimi leti prvič videla Koran. Bil je na starem lesenem držalu. V sobi, ki je bila prav tako polna nekih starin. Sama sem bila turistka in o islamu nisem takrat imela še kaj dosti znanja. Spomnim se sobe in spomnim se dogodka, saj je name pustil močan vtis. 

Rekla sem:” O a to je pa Koran.” In segla z roko proti odprti knjigi na stojalu. Lastnik, gostitelj pa me je prijazno toda, kar malce močno prijel za roko, še predno se je ta dotaknila Korana in mi prijazno dejal: ” Koran je za nas sveta knjiga in dotikamo se je samo čisti, kar pomeni, da pred tem opravimo posebno proceduro umivanja, zato ne zameri toda ne morem ti dovoliti, da ga držiš v roki, lahko pa ti ga jaz malo prelistam.” 

In ga je prijel v roke in mi ga prelistal. Kasneje sem potem razmišljala, kako vero mora imeti človek, da tako spoštuje eno knjigo… Bolj ko sem spoznavala islam bolj sem dojemala, čustva tega človeka. 

Danes, ko sem iskala slikico z Koranom na netu sem naletela na nekaj internetnih strani, ki so mi prizadele bolečino. Naprimer tale. Pri tej sem, kar nehala klikat. 

Prav v prsih me boli!In solza mi je stekla po licu. Ne zaradi zlobe tega človeka, kajti med njim in mano je Bog. Temveč zaradi tega, ker ne razumem? Ne razumem, zakaj? Kaj je namen takega početja? 

Morda je tako početje zame osebno celo koristno, saj taka dejanja name vplivajo tako, da želim postati še boljša v moji veri… 

No, pa da se vrnem na Brino in pot v Aleksandrijo. 

Skratka presenetila me je Brinina vljudnost saj ni segla po Koranu ampak je prej vprašala ali ga sme pogledati. Moj odgovor je bil precej podoben odgovoru, ki sem ga jaz dobila ob prvem srečanju s Koranom. Toda z veseljem sem ji ga odprla in malo prelistala. :)  

Ko smo prispeli v Aleksandrijo nas je Simon najprej usmeril k Qaitbay Citadeli (utrdbi). 

Citadela Qaitbay

Kjer sem ugotovila, da seboj nimam nobenega dokumenta, ki bi mi omogočal nakup vstopnice po ceni za egipčane. Malce sem se “prepirala” toda ne prav dosti. Ni bil ta prav dan ;)  

Pa tudi pravega sogovornika ne. Saj so po besedah tistega nadzornega, ki je bil sogovornik v tem prepiru, do te cene, ki je navedena za egipčane upravičeni samo egipčani in egipčani so po njegovem mnenju samo tisti, ki imajo egipčansko državljanstvo. Tako je v Aleksandriji! V Kairu pa ta cena velja tudi za vse, ki bivamo v Egiptu. 

Skratka, ker nisem imela namena zgubiti cel dan tam z prepiranjem za 23 futov razlike sem popustila… in smo se notri odpravili vsi trije kot turisti. :)  

Je pa tole kar ogromna razlika, če realno pogledaš 25 funtov ali pa 2 funta?! Še posebaj, če gre za več ljudi. (4 turisti 100le in 4egipčani samo 8le) 

Najbolj trapasto od vsega pa je, da kdo je egipčan in kdo ne, oni vedo že kar po videzu, kar pomeni, da nikomur od na videz egipčanov ni treba ničesar dokazovati. Še bolj trapasto pa je, da ko sem se šla notri prepirat k “šefu” sem šla tako jaz, kot za mano Brina in Simon mimo kontrole… Potem pa ko smo kasneje šli spet ven in kupili vstopnice, ter smo se podali zopet notri smo morali pa čez kontrolo. :roll: (za v kategorijo only in Egipt je to) 

O.k. torej kaj bi se dalo na hitro napisati o Utrdba Qaitbay…

Citadela je postavljena na mestu, kjer naj bi stal slavni Aleksandrijski svetilnik, ki je bil edno izmed sedmih čudes starega sveta bolj znan pod imenom Aleksandrijski Pharos. Po treh potresih leta 956,1303 in1323 so od njega ostale samo ruševine. Leta 1477 je na tem mestu Sultan Al Ašraf Sayif Al Din Qait Bay (od tukaj tudi ime ) zgradil vojaško utrdbo in obrabno obzidje. Baje je v tej utrdbi precej materiala ( kamnov), ki so bili pred tem del Aleksandrijskega svetilnika. 

Mohammed Ali pa je za čas svoje vladavine potem leta 1805 obnovili staro utrdbo in jo opremil takrat z najsodobnejšim orožjem in množico obalnih topov. 

Danes je spodnji del utrdbe malce poplavljen vse ostalo pa lahko prehodiš. Sem in tja te ob sprehajanju, še posebaj v bolj odročnih delih utrdbe v nos zbode vonj po urinu. :(  

 

Več fotografij si lahko ogledate tukaj ali pa pri Simonu in Brini. 

Po tem smo si ob obali priviščili eno pijačo in se odpravili naprej po Simonovem planu in sicer do Pompejevega stebra. 

pompejev steber

pompejev steber v aleksandriji

No tukaj pa se je Hamedi, našemu šoferju malce zakompliciral dan. Naletel je namreč na mladega policista, ki je očitno še vas zagnan za delo in je imel poleg tega še zelo slab dan. Ko nas je Hameda odložil tik pred vhodom se je temu policistu dvignil pritisk in ga je nahrulil in sta si izrekla par besed  medtem smo mi odšli notri k stebru, Hameda pa je vmes odšel parkirat v ulico malce naprej. Ta prepir med njim in policistomo se je odvil v tisti minuti, ko smo se mi iztovorili iz avtomobila. Potem smo mi odšli notri in tudi tu mi ni uspelo priti notri po ceni za egipčane. Ampak smo pa zato Brino predstavili, kot študentko in privarčevali nekaj malega. Tukaj je tista, ki naj bi bila glavna pri prodaji kart celo izjavila, da če bi imela jaz poročni list seboj bi me smatrala kot njihovo…  :rol: 

Vmes smo pri vhodu imeli še priliko videti, kako je, če prideš z turistično agencijo, kajti pripeljal se je avtobus azijcev in so imeli morda tri minute časa, da so kar od zunaj na hitro poslikali, kar se je poslikat dalo in še predno smo mi kupili vstopnice jih že ni bilo več. Ni govora o sprehajanju sem in tja kolikor časa pač želiš. 

No, mi smo potem odšli noter in kako je Simon zlezel v luknjo pod steber sem že opisala tukaj . Še pred tem pa smo se vsi skupaj odpravili v podzemne rove, kamor so pokopavali Apisove bike. 

     

Več fotografij si lahko ogledate tukaj ali pa še bolje kar pri Simonu in Brini. 

Vmes pa ko smo mi raziskovali podzemljske rove je imel naš voznik Hameda zunaj pravo dramo. Med tem ko je malce višje stal ob pravilno parkiranem avtomobilu ga je od daleč videl tisti petelinasti policist in se odpravil do njega. Ko je prišel do Hamede je zahteval vozniško in prometno. 

Hameda bi ga moral vprašati zakaj, saj v tistem momentu ni naredil nič kaznivega, med tem, ko je bil tisti pripetljaj od prej pač že zgodovina. 

Toda Hameda naiven kot je, je policistu izročil vozniško in prometno. Policist je na vozniški prebral, da je Hameda po poklicu voznik in so mu kar krila zrasla in si je dal duška do konca. S tem želim povedati, da če bi na vozniški pisalo doktor ali inžinir bi verjetno rekel, hvala lepa in oprostite… 

Tako pa je z obema dokumentoma odkorakal proti svoji hiški in tam lepo spisal potrdilo o odvzemu vozniškega dovoljenja in prometne za 48 ur! Tako je Hameda v Aleksandriji ostal brez dokumentov, mi pa o tem nismo imeli takrat najmanjšega pojma… 

Sama sem sicer videla, da je nekaj narobe, ker ko smo prišli ven in mi je prišel povedat, kje nas čaka in sem se hotela z njim malo pohecati, je deloval nekam otožen in se je kar obrnil in odšel proti avtomobilu… 

No mi smo se potem peš,odpravili še do katekomb, bolj zanih pod imenom Katakombe Kom es Shouqafa. Peš pa,  ker so precej blizu Pompejevega stebra. Po poti do tja sem ugotovila, da smo v precej revnem predelu Aleksandrije…  Stavbe naokrog stare in zanemarjene, nekatere na pol podrte…Tole fotografijo sem posnela v tisti ulici. 

 

Zahvaljujoč temu, da sta Simon in Brina seboj imela kompas smo katekombe našli brez težav.Tam na vhodu je sicer vratar nekaj težil Simonu zaradi fotoaparata, kajti fotografiranje v notranjosti je prepovedano, toda mi smo vstrajali, da fotografske opreme  Simon ne bo pustil v vratarnici, in na koncu smo se dogovorili in je Simon samo vse skupaj pospravil v nahrbtnik in odšli smo noter. 

V katekombe smo se spustili po okroglih stopnicah in to res precej globoko. Sopnice pa so speljane okoli  jaška. Po tem jašku naj bi spuščali trupla. Bolj globoko, ko se spuščaš slabši zrak je bil… 

V notranjosti so menda našli faraonske, grške in rimske arheološke ostanke. Tudi mi smo videli vse troje. Faraonske poslikave, ki so precej zbledele, pa iz kamna isklesane grške in rimske podobe. Menda so bile najbolj uporabljene te katekombe tam nekje med drugim in četrtim stoletjem. Notri je sicer veliko prostorov za trupla, toda  varnostnik notri nam je razložil, da naj bi bila to v času rimljanov grobnica ene same družine in nam celo nekaj kosti poskušal obsvetliti z svetilko, v prostor kamor nismo smeli vstopiti. Ma, jaz  jih kljub njegovi svetilki nisem videla :)  

Potem nam je pokazal še prostor za katerega sem ga najprej razumela, da so tam jedli in imeli pogostije, šele potem pa sem razumela, da so tam obglavljali ali nekako drugače masovno pobijali ljudi…baje se temu prostoru reče Hall of Caracalla. Morda pa so počeli oboje? 

Prav gotovo bom kaj na temo teh katekomb prebrala, saj so mi bile le te res zelo zanimive. 

Nato smo se mi znašli še v sobici s stekleno vitrino v kateri pa so res bile kosti. Simon je takoj ugotovil, da so to živalske kosti. In ta isti varnostnik nam je povedal, da so to kosti tistega ubogega osla, ki je leta 1900 vlekel tu na površju voz in padel v jašek, ter tako pripomogel h odkritju teh katekomb. 

Spodaj se naj ne bi nič fotografiralo. Toda Simon je uspel narediti nekaj fotografij. Malce naskrivaj in pa tudi za nekaj drobiža. 

Navzdol vodi precej stopnic, pa se je enemu od policistov vse eno dalo spustiti navzdol in vprašati varnostnika: ” Ali smo mi tisti, ki slikamo?” Verjetno je slišal “šklocanje” fotoaparata. No mi smo se naredili precej neumne in tako nedolžne, da bi nam menda tudi, če bi nam dali pojočo travico za pihat, ta zapela. :)  

Skratka te katakombe so mi dejansko bile precej zanimive in  verjetno bo Simon prav kamlu objavil tudi fotke na svojem blogu. 

Do takrat pa sposojena iz neta vsaj malo za predstavo. (fotografija je last Tur Egypt) 

vhod v katakombe

Ko smo se nagledali vsega in kar se je dalo obhodili, smo se potem počasi povzpeli navzgor na sveži zrak in po ulici navzdol do parkiranega avtomobila. Nato smo se odpravili naprej in sicer smo si imeli namen pogledati rimski amfiteater.

Hameda je nekam čudno vozil v krogih, kasneje mi je postalo jasno, da se je izogibal policije. Parkiral je ob amfiteatru, toda ne pri vhodu, kjer je policija. ;)

Pa smo se nato mi peš podali proti vhodu in sicer najprej na desno, kjer smo takoj za obzidjem prišli v zelo ozko ulico, ki je verjetno, ko pade noč zadnje mesto, kjer bi se rad znašel. Zapuščen avtomobil, iztrebki in…

      

Tudi to je eden izmed razlogov, da mi Aleksandrija ni ljuba destinacija. Kakor neuradno slišimo naj bi bila Aleksandrija precej priljubljena pri norkomanih. Sicer pa če se spomnite zgodbe  o baje “pokvarjenih policistih”, ki naj bi preprodajali zaseženo drogo naprej in ko je to en mali “dilerček” posnel na video in s tem mahal naokrog je bil pretepen do smrti. No vse skupaj se je dogajalo v Aleksandriji.

Drugače pa, ko mi nekdo reče Aleksandrija dobim poleg mamil še asociacijo na veliko konjskih vpreg. Konji pa tako shirani, da jim lahko prešteješ vse rebra pa še vse ostale kosti. In pa dobim asociacijo na precej umazano morje polno mulja…

Sicer tokrat vsaj kaj veliko konjev nismo videli, hvala Bogu.

No, ko smo mi po tisti ulici tako naprej korakali smo tam našli policista varnostnika in ga povprašali za vhod in ta nam je povedal, da moramo nazaj pa na levo… in smo šli. Ko smo prišli do vhoda pa smo na žalost ostali, kar zunaj. Malce višji (po činu) policist, ki je govoril presenetljivo dobro angleščino ni niti malo nakazal, da bi se dalo kaj zmeniti, da bi morda  vstopili vsaj za par minutk in nas je odpravil z pojasnilom, da on odhaja domov. In res, ga je prav v tistem momentu prišel iskat policijski avtomobil.

Tako smo se morali zadovoljiti, kar z ogledom od zunaj.

fotografija amfiteatra je od Brine

Pa še ena moja z druge strani…

ostanki rimskega gledališča v aleksandriji

In ko smo se nagledali skozi ograjo, smo se potem napotili še proti Aleksandrijski knjižnici. Tam je ven iz avta na hitro skočil samo Simon, mi pa smo ga imeli namen počakati v avtu. Nato pa je Hameda zagledal policiste in je raje odpeljal naprej in to kar precej naprej, do tam kjer se je že smelo parkirati, zato je Brina odšla za Simonom, da nas ne bi potem iskal.

In takrat sem vprašala Hamedo ali je kaj narobe in on mi je povedal vse o tem kako je ostal brez vozniške in prometne in mi pokazal listek o 48 urnem odvzemu in se je nasmejal, da se zato pač na veliko izogiba srečanja še s kakim policistom.

Fotografija te knjižnice iz zraka. Fotka je iz neta.

aleksandrijska knjižnica iz zraka

Več fotk te knjižnice pa bo verjetno objavil Simon na svojem blogu.

Mi smo se potem odpravili v Mc Donalds in se super “zdravo” najedli in se potem s polnimi trebuščki odpravili še namakat noge v Sredozemsko morje.

Pred tem smo odšli na pomol gledat sočni zahod in tam je bila zopet ena prav simpatična scena. Ena od mimoidočih gospodičen se je zagledala v Simona in pocukala prijateljico za rokav in precej naglas dejala : ( Eda? Ya asal!) Kaj je to? Kak cuker!  bi lahko rekli po naše… asel je namreč med.

To je vse skupaj slišal fant, ki je hodol za njima in je bil po reakciji sodeč njen brat ali kak drug sorodnik in jo je zaradi tega začel karati, kar tam pred vsemi ljudmi in to niti ne potihem. Očital ji je “vulgarno” obnašanje in sramoto za družino… Dekle pa je bilo za egipčanko precej nagajivo ”predrzno” saj je kljub temu še vedno pogledala v Simonovo smer in mu pomahala ;)

Na pomolu smo sedeli in čakali sončni zahod, ter opazovali ljudi in malce fotografirali.

    

Potem sta Simon in Brina še malo čofotala po vodi in smo slikali stopinje, ki jih morje zbriše… Pa je en mulc zaklical Simonu: ” Hej magnun ( ej norček)”

In se potem skoraj v morje podelal, ko je ugotovil, da ga razumem in da govorim njegov jezik. Med tem ko sem jaz vzdignila glas nanj, pa mu je ena deklica, ki je bila v tej isti gruči otrok, ki so se kopali in nas opazovali kaj delamo, že eno pripeljala okoli kepe in spet je, kot na pomolu sledila pridiga o lepem obnašanju :)

Pravzaprav smo bili kar za celo plažo domačinov atrakcija in so si nas vsi ogledovali in nam nekateri potem, ko smo odhajali celo rekli : ” Srečno in nasvidenje.”

Morje je zbrisalo naše sledi in mi smo se že v temi odpravili nazaj proti Kairu.

Po poti nazaj sav z Brino zopet  klepetali in občutki so bili prijetni. Ni mi bilo žal, da sem ta dan obiskala Aleksandrijo saj smo se imeli res krasno in kar precej videli. Če ne bi bilo Brine in Simona pa verjetno Aleksandrije zaradi predhodnih izkušenj ne bi šla nikdar raziskovati in ne bi vedela, kako zanimive stvari se dajo tam videti.

Hameda je čez dva dni dobil dokumente nazaj in zopet nasmejan mi je naročil naj se Brini in Simonu še zahvalim za napitnino…

lp, bata

Se opravičujem, ker je tako dolg zapis…

  • Share/Bookmark
blank