Arhiv za dan 01/10/2010

Techka in Simon v Kairu

Egipt miks, Moj svet & osebno 01/10/2010

Kot sem že omenila je bil letošnji september precej pester mesec. Veliko stvari je malce obrnilo, moj drugače precej enoličen vsakdan.

Danes sem prebrala obujanje spominov na Kairo in Egipt, ki sta jih na svojih blogih začel deliti z nami Techka (Brina) in Simon, pa sem se odločila, da nekaj o tem napišem še sama.

Še ne tako dolgo nazaj mi je na mojem blogu komentatorka Techka sporočila, da res prehaja iz besed k dejanjem in da bosta z svojim partnerjem prišla na dopust raziskovat Egipt.

Seveda sem bila vesela, še posebaj, ko mi je malce razložila, kako sta si zadeve zamislila. Lepo samostojno brez odvečnih turističnih Agencij, ki ti zaračunajo veliko preveč za tisto, kar nudijo, poleg tega te omejujeo s časom in nenazadnje, moje skromno mnenje in izkušnje so, da večina vodičev, ki prihajajo iz Slovenije, razen napamet naučenega teksta o faraonskem Egiptu po drugi strani nimajo najmanjšega pojma o Egiptu nasplošno. Kako dejansko je tu živeti, kako egipčani razmišljajo, kakšne običaje imajo…?

Tako slišim od popotnikov včasih take bedarije, da se od srca nasmejim. Ena iz agencije Vard baje ljudem razlaga kako je v Kairu množična slovenska skupnost, bilo nas naj bi baje 100  slovencev, ki imamo  celo društvo in se redno družimo…

Ja, pa jade  :lol:

Iz njenih ust v Božja ušesa, toda resnica je žal, da  Kairo ni Chicago in da nas tu stalno živi manj kot ima ena roka prstov, seveda v to ne štejem zaposlenih na Veleposlaništvo, ki pa se tako ali tako vse skozi menjajo.

Simon mi je povedal, da je njima nek vodič naložil, da turisti ne morejo v Mesto mrtvih… ja, pa jade, še enkrat.

Najbolj smešno od vsega je, da ravno, ko mi je to razlagal sem bila na poti iz Islamic Caira proti Maadiu in sem zgrešila pravo pot… Zapeljat bi morala čez nadvoz,  jaz pa sem zapeljala naravnost misleč, da se kot ponavadi v Kairu nadvoz in podvoz na drugi strani spet združita, pa se na tistem kraju ne ampak si primoran zaviti potem desno navzdol in naravnost v Mesto mrtvih.

Skratka po Mestu mrtvih  teče promet in res ne vem kaj je big deal, če tja pelješ tudi turiste, kaj dosti  pa tam res ni za videti … Jaz sem ju sicer tja peljala čisto ponesreči… ups se zgodi   :oops:   ;)

No ja sej potem ta hujše je šele prišlo, potem sem zgrešila še en izvoz in na enkrat sem se znašla v Maadiu ampak, čist na drugem koncu. :(

Ker imamo ravno tam blizu pisarno in ker vem, da do tja, kjer sem se znašla, sama niti v sanjah ne bi znala priti, saj vedno vozi mož, ker se mi zdi res precej komplicirano… mi je postalo jasno, da bo najboljša rešitev tista, ki se jo itak poslužujem vedno kadar se v Kairu izgubim in ni na vidiku ničesar poznanega za orentacijo. Mislim, da bi nujno rabila kompas :)

No ja, skratka, kadar se izgubim vedno ustavim prvi taksi in ga najamem, da pelje pred menoj… na koncu sem jaz tam kjer bi rada bila, on pa za par funtov bogatejši. Glede nato, da so taksiji v Kairu poceni, je to prav gotovo ceneje, kot da sama vozim naokoli in poskušam najti pravo pot. Da o prihranjenih živcih in času sploh ne govorim.

Mislim…. pa kdaj bodo tukaj končno odkrili GPS?? :(

Skratka to je bilo že ponoči in pred tem se je zgodilo še marsi kaj drugega, toda to je tako padlo v ta zapis, ker je bilo res zanimivo, da smo ravno takrat, ko mi je Simon razlagal, da se v Mesto mrtvih kot turist ali z agencijo ne sme mi ponesreči zavili ravno tja :)

Torej ne verjemite vsega, kar vam govorijo vodiči… Še manj pa verjemite, kar vsakemu egipčanu. Nekateri naložijo take znanstvenofantastične zgodbe samo, da se vam bodo vsaj malce zasmilili in na ta račun tudi kaj pokasirali. :)

Pa, da se vrnem jaz na začetek dneva. Torej mislim, da je bil ponedeljek, ko sem zjutraj na telefonu našla spoočilo z vsebino, da sta že prispela v Kairo in, kdaj se lahko vidimo.

Hvala Bogu sem takrat napisala samo, da še ta isti dan, kajti namen sem imela iti takoj k njima, saj sta morala čakati na sobo do 13h in to verjetno v Kairu tujcom sploh ni prijetno…

Imela sem še nekaj opravkov, toda od doma sem odšla že pred pol enajsto.

Pridem ven do avta in guma skor na tleh. “A joj, pa glih danes”:sem si mislim.

Morala sem še v šolo pa na banko… in pot do vulkanizerja bi mi res lahko bila prihranjena, ampak…mi pač ni bila.

Poleg tega sem seboj vzela še hčerko in mojega najstnika in sicer iz večih razlogov. Prvič, ker sta mi nabijala, da hočeta it in drugič, ker bi bili vsi trije doma cel dan, prehud napor za mojo mamo in tretjil, ker sem morala za oba urejati še neke stvari v šoli.

Ko sem opravila vse skupaj je bila ura že skoraj pol treh!

Pa čeprav mi je vulkanizer samo napolnil zračnico z zagotovilom, da naj ne skrbim in da je o.k., toda banka in šola sta mi požrli ves ta čas in zato res Hvala Bogu, da nisem dopoldan napisala v sms, da pridem takoj. Kajti ne maram, da me ljudje čakajo ali da zamujam na dogovorjene sestanke.

Torej ura je bila že pol treh, ko sem jima sporočila, da prihajam in, da je sedaj vse odvisno od prometa. In kdo bi si mislil, menda zato, ker se je ta teden, ko sta bila ona dva tukaj še štel kot prazniki in je bil Kairo, res neverjetno prazen…, sem tudi sam kar padla v Kairo. Ne vem če nisem bila ob Nilu prej kot v 20 minutah in za to razdaljo, lahko kadar je klasična gneča porabim tudi po 2 uri, tako da nič, rekla sem si samo: ” Juhej!”

Glede nato, da sta bila onadva v nekem hostlu prav Downt Town, ki je itak poln samih enosmernih ulic in moja nočna mora, sem ju prosila, da se dobimo na obali Nila ob naši RTV stavbi, ki je itak zelo blizu in vsak taksist ve kje je.

Tako sem ju tam čakala in če kaj vem, potem sem sigurna, da z avtomobili v Kairu pa tedva res nista imela sreče.

Kajti taksist, ki sta mi ga dala na telefon je bil prvovrstni tepec. Tako se je delal butastega, kot da je on turist in ko ni nič več pomagalo z razlago kam naj pride na lep način, sem začela tipično egipčansko vpit nanjga in on je vpil nazaj in tako se je počutil fantastično domače in od navdušenja takoj našel pravo pot :)

Na žalost pa mu je Simon že plačal predno sem jaz uspela pristopiti in tako sta bila moja draga slovenca žrtve pravega ropa. Teslo od taksista le ni bil tako neumen, saj je za razdaljo, ki ni vredna niti centa več kot 5LE in to z štartnino, ki je 2.5LE vred, pokasiral 25 LE!

Takrat sem ju sicer, za ta primer malco pozno ampak dobro pa za v naprej poučila, da nikdar, ampak res nikdar več v Kairu ne najameta teh starih črno belih krip od taksijev, kjer ceno določa taksist sam, ampak obvezno samo ta nove bele taksije z črnimi kvadratki ob strani, ki imajo vsi lepo taksi meter in ni nobenega barantanja in oderuštva.

Verjetno bi jima to morala povedati že prej in Simon me je celo opozoril, da bi o tem morala napisati, kar blog, ker je koristen nasvet. Verjetno bi bilo res dobro, da  enkrat napišem blog o taksijih.

Skratka potem sta se držala mojega nasveta in videla kako zelo ju je tisti taksist  za niti kilometer vožnje oropal, saj sta naslednji dan za dolgo vožnjo iz centra Kaira pa tja do Gize- Harama in piramid plačala prav tako 25LE.

Jaz sem v tistem momentu na žalost parkirala avto na popolnoma prepovedanem prostoru in že tako sem morala policistu tam na licu mesta skoraj, da napisati pisno prošnjo, da mi je dovolil in poleg tega je taksist denar že pobasal v žep in tako sem ga lahko samo še nekam poslala in mu zabrusila: ” Pazi se Allaha!”

Da bi se čim hitreje speljala tistemu policistu izpred oči, dokler je še bil dobre volje, sta v moj  avto hitro prisedla Brina in Simon in odpravili smo se v Islamski Kairo. Nisem vedela, da sta se do tržnice prebila že dopoldan, toda vse eno je tam še ogromno drugih stvari za ogled.

Parkirali smo in se najprej odpravili v Al Azhar mošejo , seboj sem imela čista oblačila za Brino, da bi lahko nemoteno vstopali tudi v mošeje. Tako je v predprostoru Al Azhar mošeje postala za kratek čas na videz egipčanka. :)

Drugače pa edina mošeja v Kairu za katero vem, da turiste spustijo notri tudi brez primernih oblačil je mošeja Mohameda Alia.

Mi smo si najprej pogledali mošejo Al Azhar, na minaret nas na žalost niso hoteli spustiti in pa tudi tisti študentje, ki so v molilni dvorani vedno brezplačno ponujali knjige v vseh jezikih so izginili. Žal ne vem ali samo začasno, ker je bil ravno praznični čas ali pa za stalno. To bom vedela, ko bom šla naslednjič tja.

Po ogledu mošeje smo se odpravili na trg Al Hussein na malico. Brina in Simon sta ves čas naših skupnih dni jedla pravo, pristno egipčansko hrano in mi dokazala, da sem verjetno res zbirčna :oops:

Najprej smo na mizo dobili baba-ghenoush pa tahino, da smo malo kruh notri namakalli, potem pa…

naša hrana na Al Husseinu by Simon

Brina je naročila Taamio, menda se temu reče tudi felafel in tega sploh nisem vedela :)

Iz česa je Tameia ?

Ja itak iz tistega slavnega egipčanskega fulla po slovensko boba, ali pa kar po moje fižola. Simon mislim, da je naročil Košari. Košari je iz testenin in riža ter leče in čičerike, na vrhu pa pražena čebula in poleg pride še ena omakica, ki spominja na čili. Mislim, da je tudi Patrick naročil enako plus še en sendvič. Sploh si ne morete misliti koliko ta otrok poje :)

Jaz sem prosila za prsni kos od pišanca, ki sem ga na istem mestu jedla par dni pred tem, toda tokrat je bil res en tečen natakar, ki ni hotel sprejeti naročila prav ničesar, česar ni na jedilnem listu in tako sem dobila potem celo polovico pišanca. Poleg tega sem prosila dobro zapečenega, pa je bil pri kosti nekaj rdeče in me je vse minilo, tako, da sva z Samio z njim nahranili muce, ki so zopet, kot vedno, čakale pod mizo.

A smo se najedli?

Ma kaj jaz vem, verjetno bi se ampak mene je res apetit minil ob tistem neprijaznem natakarju in pogledu na pol kure z kljunom vred, ki naj bi jo pojedla.

Poleg tega je natakar na koncu pospravljal mizo, ko smo mi še sedeli in to kar z metlico in smetišno… je lepo pometal po prtu in sem ga lepo vprašala, če ga lahko Simon slika, on pa je precej nesramno odklonil. Mislim res ne vem zakaj je bil tako tečen?!

Potem sem mu vrnila milo za drago in mu nisem pustila niti prebite pare napitnine. Poleg tega pa so mu še oči ven iz jamic padle, ko sem nazaj v denarnico tlačila 50LE in mu je moj sin rekel:” To bi bila tvoja napitnina, če bi se znal malce lepše obnašat.”

Mislim, da je dobil, kar cmok v grlu, ter je v tistem momentu, dobil preblisk kdo sploh sem, kajti z mojim možem sva poznana po tem, da rada za dobro postrežbo pustiva tudi lepo napitnino.

Mi smo se potem odpravili čez Khan el Khalili  v  Stari Fatmidski Islamski Kairo  vse do obzidja, vstopili smo lahko v skoraj vse objekte razen v hišo Beit al Suhayami. Zapirajo jo namreč že ob 17h.

V šoli Madresi Sultana Al Nasir Muhammad-a se je za kratek čas na nas nalimal celo en egipčanski gospod, ki je samo čakal, da ga poprosimo za pomoč in njegove usluge, da bi nas vodil in nam razlagal. Skratka vodič na črno. :)  

Nismo ga prosili, saj smo se nekako znašli tudi sami.

Je pa zanimivo, da je na njegovo vprašanje:” From where?” in na naš odgovor: ” from Slovenia”. Takoj vedel, kje Slovenija je in da je glavno mesto Ljubljana, ter ne moreš verjeti povedal, da je on nekaj časa živel v Postojni. Mislim, pa kje je glih nas našel :)

Potem smo imeli tam v tej isti zgradbi zadaj na ruševinah še opravka z enim prav gotovo malo motenim osebkom (egipčanom). Najbolj zanimivo, da se je na nas nalimal ravno tam kjer naj bi pred leti bila norišnica.  Ampak ni bil duh, čist ta prav je bil in imel je en tak čuden lesk v očeh in malce nenavaden način govora in obnašanja, sploh mi ni deloval stoprocentno pri pravi.

To sem, dojela ko sem se z njim pogajala, ker mi je bingljal pod nosom s ključi od vrat, ki  naj bi vodila na minaret,( če so sploh res bili, to tisti ključi), za ceno koliko bi nas stalo, da nam odklene in nas spusti gor.

Sploh se ne spomnim koliko denarja je hotel imeti, ampak eno noro visoko ceno in sva se pogajala in pogajala ampak na koncu me je tisti lesk v očeh in njegova cela pojava prepričala, da tukaj nekaj ne bo uredu in sem se mu samo zahvalila.

Mi pa spet nismo šli na minaret. :(

To je bil že drugi neuspeli poizkus, na žalost v tretje sploh nismo poskušali, morda bi pa šlo. Včasih se, da zmenit ;)

Nato smo se odpravili naprej, vse do obzidja in potem še, že po mraku po isti poti nazaj…

Potem pa smo se, kot sem že zgoraj opisala malce izgubili v Mestu mrtvih pa nas je potem pred nami vozeč taksi, ki smo ga najeli pripeljal, do tja kamor smo se namenili.

Mislim resno rabim kompas :)

Vmes sem še, ker bi morala res dolgo vozit v nasprotno smer našega cilja, da bi prišla do obračališča in potem pravilno obrnila in se spet voziti dolgo pot nazaj, Simonu in Brini pokazala kako to delamo profesionalci :)

Nekje, kjer se niti v sanjah ne sme obračat in niti ni cesta tako narejena, da se z lahkoto obrne, ampak da pa obrniti se…če se ti seveda umaknejo policiski motorji, ki so tam parkirani.

Tam vedno stojijo policisti, in to ne eden ampak ponavadi kar štirije in vsaj dva od njih sta ponavadi tiste vrste,  ki jih je treba res ubogat. Skratka malce višji policisti. Želim povedat, da se z njimi ni za hecat, ker si tik tak ob izpit ali pa vsaj za kakih 200LE lažji.

Toda z pravo taktiko se vse da. Ma tudi policisti imajo nežno srce in se jim lahko zasmiliš. :)

Jaz se tam ustavila, s tem sem sicer zaprla pot večim za mano, ampak sem te policiste res lepo pogledala in jim povedala mojo stalno zgodbo, da nisem iz Kaira in da nimam pojma o pojmu in da res lepo prosim, če lahko obrnem, kar tam, ker sem že čisto obupana, zaradi njihovega prometa in tako tudi že skoraj solzico spustim in to tudi brez čebule in …

Policisti se me usmilijo ter odmaknejo svoje motorje, da mi omogočijo, da obrnem. ;)

Še dobro, da se menjajo, kajti tega trika se posložujem večkrat na leto.  Simon in Brina sta samo gledala in se smejala, ker seveda vem, da bi me v Sloveniji v najboljšem primeru policisti nekam poslali…

Ampak Kairo je pač Kairo :)

Namenili pa smo se  po tem obračanju posedeti še malo ob Nilu in tako smo šli v Armado  na sok in tortice in potem končno mislim, da je bilo že kar nekaj čez polnoč, domov.

Armada at night by Simon

Naprej pa drugič…če je sploh komu ratalo vse tole prebrati… :)

lp, bata

  • Share/Bookmark
blank