Kar nekaj časa nisem ničesar napisala, to pa zato, ker sem se znašla v preteklih dneh v situaciji, ko bi se človek najraje uščipnil, da se prepriča ali sanja ali se mu vse to res dogaja.

Trenutno vse skupaj še premlevam v svoji glavi…

Poskušam razumeti in si ustvarjam možne razlage.

Ko si bom kaj bolj na jasnem, pa kdo ve morda celo napišem, kaj na to temo.

Skratka v vsej tej zmedi in poplavi čustev, ki so se nakopičila v meni sem se odločila, da se podam za sprostitev v meni najljubši del Kaira in sicer stari Islamski Fatimidski Kairo.

In sicer sva šla z možem tja ponoči, parkirala pri obzidju in se potem sprehodila do Khan al Kahalilija in na trgu El Hussein in tam pojedla najin sohor, obrok pred začetkom posta.

Potem še malo posedela in se sprehodila lepo počasi nazaj do obzidja ter se odpeljala domov.

Hrana je bila uredu, kot vedno čeprav je prostor meni precej neprijeten. Veliko raje imam za obedovanje namesto gneče, prijetne mirne lokacije, kjer se človek vsaj lahko pogovarja.

Na Al Husseino so precej moteči tudi ulični prodajalci, ki se kar naprej motajo tudi okoli jedilnih miz in sploh nimaš miru niti ko ješ. Poleg tega se ti ob noge smukajo še mački, ki prav tako računajo na našo darežljivost in če se jih prav hitro ne usmiliš, se pravi najbolje kar takoj, ko dobiš hrano ped sebe, se lepo dvigne na zadnj tačke in ti zarine kremplje v stegno.

»Auč«

Tista dva mačkonoma, ki sta stražila pod mojima nogama, sem pošteno nahranila. :)

Ampak , zanimivo, da sta se takoj, ko so mi pospravili mizo izginila fehtat drugam…

Na Al Husseinu v bistvu rada posedam in samo opazujem ljudi. Gledam ne egipčanske obraze in v mislih ugibam od kje, kdo prihaja…

Bog ve, če ni bil kdaj v mojem vidnem polju tudi kak slovenec, ki pravkar tole prebira. :)

Rada pa imam tam tudi sladico, ki v bistvu itak sploh ni nič posebnega je samo mlečni riž z nekaj dodatki ( rozine, kokosove mrvice, drobljeni lešniki in stepena sladka smetana) ampak, po vseh teh letih Egipta je to postala tudi zame super sladica tako kot se to zdi egipčanom.

Spomnim se prvič, ko mi je mož navdušeno razlagal, kako mi bo naročil najboljšo stvar, kar se tiče sladic v Egiptu in kako je to dobro…

Vsa navdušena sem čakal:« Njami le kaj to bo?«

In potem, ko začnem jesti vidim, da gre za navaden mlečen riž, ki mi je v mladosti že skozi ušesa tekel, zaradi obsedenosti moje mame, ki je na vsak način za večerjo morala skuhati nekaj mlečnega, pa naj bo močnik, mlečna kaša, zdrob ali pa mlečni riž.

Tako takrat pač nisem delila moževega navdušenja kako, oh in sploh dobro je to za jest. Toda, danes pa po vseh teh letih, jah no rečem…:« Zelo je dobro!«

Kaj pa naj?

Tu ni kremšnit, krofov, in dobrih tortic, ki jih znajo narest pri »šiptarju«… in potem od vsega tistega meda, ki ga tlačijo v vse sladice in se ga kmalu prenaješ ugotoviš, da je mlečni riž res fantastična sledica.

Sicer pa me je tokrat ta del mesta, kar malce razočaral… Ni in ni mi šla iz glave žalostna misel:« Teh ljudi res nič ne more spremeniti!«

Tako lepo je bilo kako leto nazaj.

Mirno in čisto.

Tokrat pa, odprta zapornica za osebni promet in tisto egipčansko hupanje, odmeva namesto korakov. Smeti so ležale vse povsod a na vsake par metrov je prazen smetnjak.

Res kako žalostno!

Še bolj žalostno pa, da se gre oče malega egipčančka, kateri odvije čokoladico in papir pade od njega, pa čeprav je koš… ma prav tam poleg, potem, ko ga opozorim še kregati name.

Rekel je dobesedno takole, da so oni nas tujce že naterali 40 let nazaj ven iz Egipta in da naj bom lepo tiho. Da oni že vedo kaj je dobro in da jim ne bomo mi pisali pravila in potem je še brcnil v tisti prazen koš. Mislim?? Z odprtimi usti obstanem, dokler se ne vrne mož, ki je bil v mošeji in zamahne z roko ter reče: » Pozabi, ni vredno. Nikoli se ne bodo spremenili!«

Ta sprehod skratka ni bil najbolj prijeten, upam, da je tako samo zaradi Ramadana in bo potem spet veliko bolj čisto in mirno.

Ampak vse eno je bil sproščujoč proti tistemu kar mi zaseda misli…

Aja pa še to… No ja, glavno, da so tam na sredi Islamskega Kaira postavili , kr neki.

En top pa par zastav, vse skupaj se sveti, kot samo zlato in pa seveda Mubarakova fotografija in časten napis:« Mož vojske in mož policije.«

Predvidevam, da naj bi to pomenilo, poveljnik vojske in policije, čeprav piše mož? Vprašanje pa je, kaj ima Mubarak z fatimidskim Kairom, tudi praznik ni vsaj ne, da bi jaz vedela?

Razmišljam…

A to sedaj, kar tako, ker imajo pet minut časa ali pa morda obstaja kak razlog…? Menda na naslednjih volitvah ne bo več kandidiral pa morajo morda porabit fotografije ;)

Ma kdo bi vedel, ampak saj je sipmatičen gospod, pa me pogled nanj, proti vsem tistim smetem na nasprotni strani ulice, kar pomiri.

Danes je zadnji dan posta. Potem pridejo še trije naporni dnevi, prazniki namreč. Potem pa bo menda spet vse po starem. Inshallah.

lp, bata

  • Share/Bookmark
 


Komentarji

  1. 1
    Kalyani
    09/09/2010 ob 12:00 PM

    Ja to tudi jaz ne razumem to s smetmi, že pri naših spodnjih sosedih me je to motilo. Moja mami je imela prijateljico, no jo še ima, Srbkinjo in pri njih je nekaj podobnega po moje kot v Egiptu, pač ne polagajo glih pažnjo na smeti pa to, kjer pade pač pade in ona je tudi bila tako vzgojena in od vsake stvari najsi bo to bombonček, čigumi, čokolada je dooooolgo časa papirček romal na tla in moja mami jo je vstrajno vsakič opominjala, njej ni bilo to všeč. Pa je zamahnila z roko in rekla da itak je sam en papirček, kaj potem…. ampak skozi čas, pa je le spoznala da mogoče pa res ne bi bilo tako napačno, da da papirček v smeti, kaj pa jo stane, sej so smetnjaki povsod je pa to majhna poteza ampak če je velik takih malih potez se hitro vidi napredek in danes ne smeti več po tleh.

    Isto dobim kr zelene pike, če mi kdo pred mano vrže skozi okno plastenko ali papirčke, da ne govorim o čikih, tle pa kr pike dobim in valda ga tudi strobim kretena zmešanga, čeprav pomoje glih nekega efekta ni, ampak se vsaj olajšam :)

    Ko sem bila v Egiptu in tudi v Grčiji pa je bila tudi to stvar, ki me je obupno motila in ne vem kaj ti ljudje imajo v glavi, da si tako svinjajo svojo lepo deželo, to mi pa nikol ne bo jasno.

  2. 2
    jesisjesis
    10/09/2010 ob 6:41 PM

    No, če še jaz povem, da na jugu Italije ni NIČ bolje – potem že lahko potegnemo zaključek (da o kaki Indiji sploh ne začnemo). Jebatga – to so južnjaki. Menda se jim od vročine ne da ravno hoditi na čistilne akcije. Mah Bata, frendica, saj bo bolje – če ne prej po smrti. Slišim, da se od tam še nihče ni prišel pritožit nazaj. ;P

Komentirajte

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

blank