Bilo je prevčerajšnjim.

Sin je bil v klubu s prijatelji in vrnil se je precej pozno in nejevoljen.

Na vprašanje kaj mu je, mi je zabrusil, da je pod stresom.

“Bogi, bogi…” : pravim jaz.  :)

Ima petnajst let in doma ga morda ravno enkrat na mesec poprosim za kako fizično pomoč.

Trenira nogomet in igra računalnik ali PSP, se druži s prijatelji, ter hodi v šolo to je njegovo življenje.

Vendar sedaj imajo več kot štiri mesece počitnic, torej šola odpade…

Se pravi, ko potegnem črto, je njegovo življenje res hudo naporno in stresno.  ;)

Nadvse se trudim in vračam v svojih spominih v čas, ko sem bila sama stara petnajst let, da tako lahko lažje razumem in morda bolj pravilno ravnam.

Najprej sem pomislila, da je zopet kaj v povezavi z dekletom, ki ji je namenil poseben prostor v svojem srcu…

Tako sem se odločila da ga raje pustila pri miru. Kajti srčne zadeve v teh letih so boleče, kot infarkt pri šesdesitih ;)

Tudi drugače, kar se srčnih zadev tiče raje, kot sprašujem počakam, da mi sam pove, kadar je zanj primeren čas…

Naslednji dan, ko se je popoldan le prikazal iz svoje sobe in sem se jaz že počasi odpravljala na letališče po moža pa mi le pokaže svojo roko.

Dva prsta je imel zelo zatečena…

Menda je prejšnji dan nekdo zgrešil žogo in ga brcnil v roko…

Verjetno sploh ne rabim razlagat, da sem popolnoma izgubila živce! Fant me vsakodnevno obremenjuje za vsak “mišji prdec” toda, ko se zgodi nekaj resnega, pa se mu to ne zdi pomembno mi takoj povedati!!

Sploh ne vem zakaj je ta fant tak, ker to niti slušajno ni prvič?!  (napišem drugič eno zgodbo na to temo )

O.K. vem, da ima odpor do bolnic in zdravnikov, ker je bil kot malček precej bolan, ampak…kadar gre za kaj bolj resnega bi pa le lahko pozabil na ta odpor.

Seveda sva se takoj odpravila v bolnico.

Na poti sva se pregovarjala v katero naj greva glede nato, da se je bližal čas maghreba se pravi zahoda sonca, ko si bodo vsi vzeli kako urico za zajtrk.

Sin je vtrajal, da greva v državno. To je tista, ki sem jo že enkrat omenila ko sem pisala o zdravsvu v Egiptu , kjer je inventar res reven, vendar so v glavnem zdravniki ravno tako sposobni, kot v sosednji DAF bolnici , ki je ena najboljših bolnic v Egiptu.

V DAF bolnici so se pred kakim tednom, ko sem bila tam zaradi napada ledvičnih kamnov, spet zelo zamerili predvsem moji denarnici…kajti oba zdravnika s katerimi sem imela opravka sta bila res nadvse uredu…govorim o odnosu. V DAF bolnici se namreč velikokrat občuti snobizem in tega res absolutno ne prenesem.

Skratka sin je želel , da ga peljem v državno, ker se mu odnos zdravnikov tam bolj dopade.

Zapravila nisva praktično skoraj nič. Samo 30 egp, kar je recimo 4 eure in pol, za dve rentgenski sliki, ki sta pokazali poškodbo, kar na dveh prstih.

( v sosednji privatni bolnici bi naju ta podvig prav gotovo prišel več kot 700 egp. Se pravi vsaj 100 euro )

Kirurg ortoped, ki naju je sprejel je govoril odlično angleščino in zato, ga niti slučajno nisva hotela prekinjati…

Bil je prijeten in prijazen. Čeprav so ga poklicali tik pred prvim obrokom po celo dnevnem postu. Ponavadi so ob tem času, ljudje zelo nervozni, toda ta zdravnik ni kazal niti najmanjšega nezadovoljstva.

Na poti v bolnico sem sinu namreč rekla, naj ne bo presenečen glede na to, da je ravno v času zahoda sonca in glede na to da je s to poškodbo čakal skoraj en cel dan, če mu bodo rekli: » Če si čakal tako dolgo boš, pač še eno urco ali dve…«

Toda nič od tega se ni zgodilo. Urgenca je bila popolnoma prazna in vse je potekalo hitro…

Prste mu je zdravnik “fiksiral” na opornico in ga povabil na kontrolo čez deset dni v njegovo dnevno ambulanto.

Kako so mu te prste” fiksirali” v tej državni bolnici, kjer jim kronično primankuje materialov?

Z leseno plačko, ki se uporablja za pregled grla in pa nekaj lepljivega traku. Povoj sva naknadno kupila v lekarni…

Med tem , ko  nama je zdravnik pisal recept za zdravila je notri prišel dostavljalec hrane in na mizo postavil vrečko s hrano.

Nehote sem opazila, da je ta dobrovoljni in nasmejani zdravnik iz denarnice potegnil dva bankovca za 20 egp in notri ni ostalo popolnoma nič več.

Tudi njegova obleka in čevlji so izdajali, da ni ravno pri denarju.

Za sekundo sem pomislila, da bi mu dala nekaj denarja, kot napitnino, pa sem se spomnila, da bi bilo to precej žaljivo…

Kakorkoli že ta človek je prav gotovo zdravnik z srcem, zdravnik, ki opravlja delo z veseljem in za dušo ne pa samo za denar! Iznajdljiv, preprost in nasmejan…

Skratka nekaj popolnoma drugačnega od snobovstva, ki ga je včasih zaznati pri zdravnikih v sosednji bolnici.

Najbolj zanimivo je, da je sin, ko sva odšla iz bolnice pripomnil, da sem bo pa še šel, ker so vsi taku qul. ;)

Sama sicer upam, da ne bo razloga zato, mi je pa vse eno toplo pri srcu, ko vidim, da otrok stvari vidi precej globlje kot samo površinski blišč.

  • Share/Bookmark
 


Komentarji

  1. 1
    Techka
    17/08/2010 ob 8:22 PM

    Hm, glede na to kako hitro sta opravila, predvidevam da mož na letališču ni predolgo čakal… :-)

    In lepo se mi zdi, da je zdravnik opravil svoje delo korektno in z veseljem – kljub temu, da bi vaju lahko pustil čakat v čakalnici toliko časa, da bi se on najedel.

  2. 2
    direktni
    17/08/2010 ob 9:17 PM

    Takih zdravnikov pri nas žal primanjkuje, saj je večini osnovno vodilo le in zgolj denar, skrb za zdravnika pa nujno zlo ….

  3. 3
    jojo
    17/08/2010 ob 9:38 PM

    alahu akhbar

  4. 4
    nevenkanevenka
    18/08/2010 ob 5:59 AM

    Pri nas so zdravniki zelo malomarni. Pred leti sem si pri skoku (no, padcu) z rolerji hudo poškodovala zapestje, strgala sem eno glavnih tetiv. Zdravnik je sicer slikal in to je bilo vse. Skoraj dve leti je bila moja desna roka praktično neuporabna, tudi kruha si nisem mogla z njo odrezati. Počasi se je izboljšalo, dobro pa niti slučajno ni. Če bi bila znana oseba ali pa športnik, bi me takoj operirali in rešili funkcionalnost roke. Pri nas je torej snobizem prikrit tudi v odnosu do pacienta. Po svoje razumem vajino odločitev. Upam, da je bila rešitev v cenejši bolnici dovolj dobra in ne bo pustila posledic. Saj pri nas imamo tudi zdravnike z dušo in svoj denar krvavo zaslužijo, žal imamo tudi one druge. In ti najbolj vpijejo kako so bogi in izsiljujejo državo za višje plače – ljudje, ki imajo gotovo že sedaj najvišje dohodke v državi. Čisto nič jih ne briga, da državi dajejo denar ljudje, ki imajo desetkrat manj od zdravnikov. Kako bi človek to poimenoval – res ne vem. Ja, tudi jaz mislim, da je dobro, da se otrok zaveda, da denar ni vse. Je pa vseeno žalostno, če zdravnik dela iz čistega idealizma in ne more živeti spodobno. Reševanje življenj je vseeno pomembno delo.

  5. 5
    dv58
    18/08/2010 ob 1:09 PM

    Najprej naj povem, da sem pred devetimi leti v Egiptu skupaj s kolegi iz cele Evrope sodeloval na prvem tečajih oživljanja, ki ga je organiziral Evropski svet za reanimacijo. Sodeloval sem na petih tečajih in sem zato imel priliko spoznati veliko Egiptovskih kolegov. Z nekaterimi še vedno vzdržujem stike in se občasno videvam. Večina jih je bila izjemno prijaznih in predanih svojemu poklicu. So bili pa tudi taki, ki so ostale gledali nekoliko z viška, kjer so prihajali z uglednih privatnih klinik. Eden od tečajev je bil tudi v bolnišnici DAF. Direktnemu naj odgovorim, da smo tudi v Sloveniji zdravniki, ki nam je skrb za bolnika (to je verjetno direktni mislil) na prvem mestu. Tako kot pri nas tudi zdravniki v Egiptu dobivajo plače in so seveda v državnih ustanovah slabo plačani in si ravno tako kot mi prizadevajo za boljše dohodke. Hipokratova zaprisega ni zaprisega revščini.

  6. 6
    Kalyani
    18/08/2010 ob 4:26 PM

    Ja res je take zdravnike pogrešamo….

  7. 7
    Kalyani
    18/08/2010 ob 4:26 PM

    a ja sem pozabla, naj se fantu roka čim prej pozdravi. :)

  8. 8
    batabata
    18/08/2010 ob 5:19 PM

    Techka,

    jup mož sploh ni čakal, ker so ceste v času zahoda sonca v mesecu ramadanu prazne, poleg tega Saudian airlines vedno zamuja…

    O zdravniku pa res samo najboljše :)

  9. 9
    batabata
    18/08/2010 ob 5:27 PM

    Direktni,

    jaz sem v Sloveniji imela prav tako izbrane zdravnike z velikim Z spredaj. Res, pa je, da sem se morala zato kar precej voziti, čeprav sem drugače imela zdravstveni dom samo čez cesto…

    … ker tam nisem našla, kar sem si zamislila sem se vozila v Ljubljano, pa tudi v Trbovlje in Slovenj Gradec ;) Sicer sem kasneje tudi v tem zdravstvenem domu na Vrhniki le uspela najti vsaj enega “srčnega Zdravnika” in sicer tam je en res krasen pediater ;)

    Torej osebno menim, da so taki in drugačni povsod le poiskat je treba. Le, da v Sloveniji je malce problematično, ker so verjetno ta srčni zdravniki prezasedeni…

    Obširna tema bi bila tole ;)

  10. 10
    batabata
    18/08/2010 ob 5:38 PM

    Nevenka,

    točno to

    Ja, tudi jaz mislim, da je dobro, da se otrok zaveda, da denar ni vse. Je pa vseeno žalostno, če zdravnik dela iz čistega idealizma in ne more živeti spodobno. Reševanje življenj je vseeno pomembno delo.

    sem hotela povedat!

  11. 11
    gladiolagladiola
    18/08/2010 ob 5:49 PM

    Vsa čast zdravniku in upam, da se bodo sinku prsti čimprej pozdravili. Sine pa itak – nimam besed…..vsi tvoji so sončki. :)

  12. 12
    batabata
    18/08/2010 ob 6:25 PM

    dv58,

    verjetno si moj zapis narobe razumel nisem namreč želela reči, da bi morali biti zdravniki revni…

    Želela sem povedat samo, da je ta zdravnik res zdravnik z srcem. Zato, ker smo ga zmotili z ne tako nujno poškodbo ravno v času, ko bi po celodnevnem postu nekaj pojedel pa je bil nasmejan in prijazen in prav nič nejevoljen, kakor sem pričakovala.

    Zato,ker nima s čim delat pa dela in to z nasmehom na ustih. Zato,ker za to svoje delo ne prejema niti slučajno primernega plačila pa tega pacienti ne občutijo.

    dejstvo je, da bi marsi kater drug na njegovem mestu ravnal drugače…

    V Egiptu so med zdravniki na katere naletiš ravno tako skrajnosti kot jih lahko vidiš na ulici. Imam pediatrinjo, ki ima zelo znano ime in ogromno znanja ter je kar se tega tiče dobra zdravnica po drugi strani pa imam občutek da je ta gospa zdravnica pohlepna in nikdar nima dovolj. V bolnici kjer ima dvakrat na teden ambulanto ne dovoli blagajnikom upoštevati nobenih popustov, vsi ostali zdravniki normalno upoštevajo popuste. Ko si na vrsti moraš povedati vse tako hitro, kot bi bilo to kako tekmovanje v hitrem govorjenju in otrok je pregledan predno se obrneš in ko ravno želiš odpreti usta in še kaj vprašati sestra že na zdravnicin namig v ambulanto pripelje novega pacienta z starši… torej z drugimi besedami si na lep način postavljen pred vrata.

    Isti sistem ima ta zdravnica tudi v svoji privatni ambulanti. Človek ne more kaj, da se ne bi zamislil…kajti tak obisk te vedno stane skoraj 20 eurov… in da se je zgodilo, da sem imela številko 32 po vrsti!

    Želim povedati, da bi če bi porabila dalj časa na enemu pacientu manj zaslužila… in takih zdravnikov je v Egiptu ogromno.

    Je to potem še tisto, kar naj bi zdravnik bil?

    ……………………………..

    V DAFH pa je moč najti prijetne in pa tudi malce manj prijetne zdravnike. Tako kot povsod drugje po svetu. Le da tiste, ki jih opisujem, kot manj prijetne zaznamuje snobizem, kajti v njihovo strokovnost ne dvomim.

    Sicer pa je ta snobizem v Egiptu prisoten kar nasplošno pri bogatih ljudeh…

    lp, bata

  13. 13
    batabata
    18/08/2010 ob 6:30 PM

    Kalyani,

    prsti bodo menda uredu ;)

    In ja take ljudi si želim za zdravnike. ;)

  14. 14
    batabata
    18/08/2010 ob 6:33 PM

    Gladiola,

    hvala in lp tudi tebi

    bata

  15. 15
    Špelca
    18/08/2010 ob 7:30 PM

    … da se bo le hitro zacelilo :)

    Petnajstletnik je pa že v puberteti in ima svoje muhe, ali pa vsaj mušice, kajne? ;)

    Na temo zdravnikov pa dam v kotel, kjer se kuhajo pripombe čez njih, še jaz eno – taki in drugačni se najdejo tudi pri nas, pravzaprav po vsem svetu. Sem pa sama zaradi tega, ker so odlašali takrat, ko sploh ne bi smeli, menjala zdravnike in se rajši peljala 140 kilometrov do zdravnika, da sva skupaj pravočasno ukrepala in mi povrnila zdravje.

  16. 16
    GINA
    20/08/2010 ob 4:07 PM

    Živjo,

    sinu želim čimprejšnje okrevanje prstkov, da se bo lahko naprej ukvarjal z športom :-) Lepo je prebrati takole zgodbo, kjer vidiš, da le ni denar povsod svetavladar.

    LP

Komentirajte

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

blank