Opomba avtorice v pomoč bralcu. Če želite prebrati predhodno objavo, katere nadaljevanje je spodnji zapis, se ta nahaja tukaj.

Sem dobila pripombo, da bi lahko malo bolj podrobno opisala stvari, ker se ne gre samo za Anito ampak tudi za mojo pot v Islam in mojo življensko zgodbo na splošno… pa se bom potrudila od sedaj naprej, malce bolj podrobno opisati dogodke tistih dni. ;)

Nadaljevanje….

Po neuspešnem pogovoru in argumentih, zakaj menim, da tak vstop v Islam ni pravi se je Anita precej odmaknila od mene. Med nama je postavila zid.

Na eni strani jaz na drugi ona in v njeni glavi popolen moški, ki jo po njenem prepričanju ljubi bolj od svojega lastnega življenja, Hosni.

Sicer, ko sem kasneje razmišljala sem ugotovila, da je Hosni bolj zvit od preste in presneto brihten, predvsem pa vešč manipulacije. Najprej te je siciral z molkom in nasmehom na obrazu, razčlenil vsa tvoja dejanja in si za vsakega človeka izdelal taktiko ravnanja. Vsi smo bili njegove marionete. Tudi jaz!

Po tem mojem pogovoru z Anito, se je Hosni namreč vsedel k meni in mi razložil, kako to, da nekdo vstopi v Islam samo za list papirja, ki mu omogoča poroko, ni nič napačnega, kajti on ima vizijo. On bo s svojimi dejanji in ljubeznijo ter zgledom dosegel, da bo Anita Islam tudi res vzljubila in naj ga vendar podprem pri tem dejanju, kajti nagrada bo od Boga za oba naju in tako naprej.

Prepričal me je toliko, da sem utihnila in se od vsega skupaj distancirala, ter postala nemi opazovalec.

Seveda mi je potem kasneje postalo jasno, zakaj je bilo zanj tako pomembno, da jaz nemo opazujem dogajanje ali ga celo podprem.

Odšli smo na Al Azhar , sama sicer tistega certifikata, da sem muslimanka nisem rabila, ampak sem si vse eno želela v islam vstopiti malce bolj svečano, menda mi je to prišlo v kri z krščanstvom. In v tem ne vidim nič napačnega.

Skratka jaz sem si želela malce več imeti v spominu, kot pa samo to, da bi pred dvema muslimanoma izrekla Šehado, kar je drugače popolnoma zadosti, da postaneš musliman.

Imela sem srečo, da sem takrat lahko sedela z samim Šejkom Tantavijem, ki nam je podrobno razložil, bilo nas je namreč pet, ki smo na ta dan sprejeli islam, kaj ta korak za nas pomeni. Istočasno je malo potipal naše znanje in seveda njegovemu bistremu umu prav gotovo ne bi ušlo, da Anita nima najmanjšega pojma zakaj se gre in kaj se sploh dogaja. Tako pa je Hosni z svojim pogovorom z mano dosegel, da sem prevzela vlogo izprašanca za naju obe.

Sicer ne vem ali bi na Al Azharju zavrnili prestop v primeru, da bi vedeli, da se gre samo za papir, toda Hosni ni smel dovoliti niti najmanjše možnosti, da se kaj take zgodi, saj potem taka poroka s katero bi lahko odšel v Evropo pade v vodo.

Po prijetnem pogovoru in majhnem predavanju smo izgovorili Šehado, ter dobili literaturo ter tisti certifikat. Certifikat, ki mi pred Bogom sicer, če ne živim kot Islam uči ne pomeni nič, mi pa ta certifikat omogoča, da lahko brez težav potujem v Meko in Medino. Skratka vse eno je koristen kos papirja tudi zame. ;)

Zadnje tri dni tistega obiska Kaira smo preživeli skupaj in se odpravili malce po nakupih in na krajše izlete. Hosni in Anita sta bila kot golobčka, mi pa smo jima, dali čim več mir. Mi, smo bili tiste tri dni še Hosnijev brat in en prijatelj, ki nas je vozil okrog. Tistemu prijatelju je bilo ime Mohamed toda po tistih treh dneh je dobil naziv šrink. Šrink kot psihiater. Tako sem ga poimenovala sama in ta naziv se ga drži še danes. Takrat se mi je zdel to primeren nadimek, saj me je preposlušal ure in ure in brez heca, tip je dejansko poslušal in sledil mojim ” nakladanjem”, saj je na vsake toliko postavil tudi vprašanja, ki so dokazovala, da je vse te ure z pametjo popolnoma z mano. Vsa čast mu! ;)

In ja, da ne bo pomote ni imel niti najmanjših skritih namenov saj je bil že zaročen in pa sploh ni bil te vrste tip moškega.

V najinih dolgih pogovorih me je seveda večkrat vprašal tudi, kaj nameravma sedaj in nikdar ni pozabil namigniti, kako bi bilo bolj primerno da se poročim in…

Odkrito sem mu povedala, da se prav gotovo, še bom kdaj poročila, saj si vendar želim biti žena in imeti  še kakega otroka, če bi Bog dal, toda, hkrati sem mu jasno in glasno vedno povedala, da se ne mislim poročiti z arabcem še manj pa z egipčanom. “Nikoli!”

(Ja, že vem kaj si zdaj mislite! Zarečenega kruha se največ poje. Verjetno bo držalo. :) )

Na vprašanje, kje pa potem nameravam iskati moža? Sem mu vedno malo za hec in samo, da se rešim te teme odgovorila:” V Bosni.”

Najbolj zanimivo pa je, da te Bosne ne do takrat, pa niti do danes še nisem videla. ;)

V vseh najinih pogovorih je Šrink vedno napeljeval na poroko in me prepričeval, da se v Egiptu, da najti tudi fajn moža in tako naprej…

Takrat sem bolj v šali kot zares rekla, da, če mi najde takega, kot bi ga rada, se pa bom poročila. Po pravici povedano sem to rekla, samo zato, da se otresem tega zoprnega nagovarjanja in sem že imela pripravljen opis, kakšen naj bi ta moški bil.

Seveda opis, za katerega sem vedela, da bo moral it med vseh toliko in toliko miljonov egipčanov iskat, takega, ki ustreza, kot šivanko v senu ;)

In seveda, če ga najde, potem še vedno ni opravljena naloga, tudi tistemu najdencu, moram biti jaz in vse v povezavi z mano všeč.

Skratka misija nemogoče za človeka in mala malica za Boga. ;)

A sploh rabim pisat, kakšen naj bi ta ženin bil?

O.k. pa bom.

Dober musliman, ki se drži Islama toda ne fanatik. Iz dobre družine, ki je na dobrem glasu. Visoko izobražen, sposoben, podjeten… Materialno stanje ni nujno, da je premožen, ampak ravno reven pa naj ne bi bil, skratka neka srednja varianta bi mi bila najboljša. Aja… seveda lep in postaven. Mora imeti lepe roke … hehe, samo ne me vprašat zakaj, ampak vedno sem moške pogledala najprej v roke in kaj imajo za nohti. Postaven je pomenilo višji od mene vsaj 5cm, kar je glede na to, da imam sama 170cm, v Egiptu že kar podvig ;) in tako naprej. Spisek je bil dolg, kot ponedeljek in verjeli ali ne Šrink si je vse skupaj pisal kot seznam :)

Prišel je dan odhoda nazaj v Slovenijo. Anita se je morala vrniti v Slovenijo urediti vse potrebne listine za poroko in mene so prepričali, tudi Hosni, ki je v tem času uspel že tudi mene spremeniti v marioneto, da pridem meseca maja z njo nazaj v Kairo na njuno poroko.

Šrink mi je tik pred odhodom, ko mi je stisnil roko dejal: ” Ne skrbi Layla, jaz ti bom našel takega egipčana, kot bi ga ti rada, Allah mi bo pomagal!”

Nasmejala sem se mu od srca in rekla:” Prav, prav, le daj.”

p.s.

Layla, so me poimenovali egipčani sami, ker je to oseba, ki oživi ponoči. Oseba, ki ima rada noč. Niso se zmotili, še danes bolj malo spim ;)

Vendar tega imena ne uporabljam, ker mi ni všeč.

  • Share/Bookmark
 


Komentarji

  1. 1
    nevenkanevenka
    07/08/2010 ob 8:32 AM

    Meni je to ime zelo všeč, Layla. Zelo, zelo. Tudi zaradi muzike :-) http://www.youtube.com/watch?v=0WUdlaLWSVM&feature=related

    Mala malica za boga, he, he…dobro rečeno. Vidiš, jaz se pa z usodo ukvarjam.

  2. 2
    gladiolagladiola
    07/08/2010 ob 10:29 AM

    Jutroo…….meni je pa ime Layla všeč, res je lepo. Ta drugi del sem prebrala v enem dahu. Šeeee !!! :)

  3. 3
    kosoblejka
    07/08/2010 ob 11:01 AM

    Prevzeta sem od tvoje pripovedi! Čakam nadaljevanje on morda še zgodbo, ki se je (v zvezi s tabo in spoznavanjem islama) zgodila pred tem…

  4. 4
    Aljoša
    07/08/2010 ob 2:18 PM

    … tudi jaz čakam na nadaljevanje.

  5. 5
    P.J.P.J.
    07/08/2010 ob 6:01 PM

    @Bata: morda malo izven teme, pa vseeno. Si začutila klic, ali je šlo za hrepenenje? Predvidevam sicer, da je šlo pravzaprav za vstop in ne prestop, a se bom pustil raje podučiti…

  6. 6
    andy
    07/08/2010 ob 6:33 PM

    Še ena, ki nestrpno čaka na nadaljevanje. Si kdaj razmišljala, da bi napisala knjigo? Jaz jo prva kupim :)

  7. 7
    batabata
    07/08/2010 ob 9:38 PM

    Hvala vsem, ki ste se oglasili. Ime Layla mi nikakor ne sede, ne morem pomagat. Saj sploh ne vem povedat kaj je tako narobe s tem imenom, ampak, ko me kdo pokliče Layla se ne počutim, da sem to jaz. Mož me velikokrat pokliče ya bata in batiti. Bata pomeni raca, batiti pa moja račka in zanimivo, da so mi bolj domača ta imena, pa kljub temu da v resnici seveda nisem raca ;)

    Nevenka, hvala za to pesem, jo poznam in mi je kar všeč.

    Glede usode sem enkrat napisala kako jaz to vidim, pa ne bo verjetno nič narobe če se kar tu citiram.

    Sama verjamem, da razen redkih situacij in dogodkov na katere res nimamo vpliva in so res, recimo temu Božje preiskušnje in pa seveda smrt sama, tudi pri tem nimamo besede, sami krojimo svoje življenje. V našem življenju v glavnem prav na vse lahko vplivamo. Le, da vedno obstaja prava, malce manj prava in napačna odločitev.Človek ima svobodno voljo. Bog pa ima absolutno vedenje in absolutno moč. Z drugmi besedami moja usoda je poznana Bogu in nikomur drugemu. Že ob rojstvu je knjiga mojega življenja spisana, moja pot določena, toda skozi življenje jo bom pisala jaz z svojimi odločitvami.

    Sicer mi je popolnoma jasno, da imajo ljudje tudi drugačna prepričanja in da si vsi poskušamo razložiti te stvari vsak po svoje.

    Nisem sicer še nikjer zasledila kako ti na te stvari gledaš, saj da bi se spomnila ne, tako da ne vem kaj točno pomeni, da se ukvarjaš z usodo?

    lepo te pozdravljam

    bata

  8. 8
    Techka
    07/08/2010 ob 9:57 PM

    He he, ziher bo tudi tretji del. Mora bit! :-)

  9. 9
    batabata
    07/08/2010 ob 10:00 PM

    Gladiola, tole bom napisala vsaj do tam, da se bo vedelo, kaj je bilo z Anito.

    Kosoblejka, tudi tisto, kar je bilo prej bi bilo treba napisati. Verjetno je res malce čudno takole, ko mečem ven koščke sestavljanke. ;)

    Aljoša, danes sem bila malo na tvoji tržnici. ;) Nič nisem kupila sem si pa vse lepo ogledala…pojedla en sladoled in spila čaj.

  10. 10
    batabata
    07/08/2010 ob 11:18 PM

    PJ,

    ni bil klic bolj bi se lahko reklo temu hrepenenje. Sicer pa saj veliko ljudi nekaj išče. Jaz zase pravim, da sem našla.

    Vstop ali prestop?

    S tem je pa tako. Župnik župnije v kateri sem bila krščena, obhajana in birmana bi ti verjetno rekel, da sem bila bolj slaba katoličanka… ;)

    Po vsakem pogovoru, ki sva ga imela me je vedno želel poslati na duhovne vaje za malde, pa čeprav sem mu vse skozi razlagala, da z mojo vero v Boga ni nobenega problema. Probleme sem imela z nekaterimi teksti z razumevanjem nekaterih stvari v katere naj bi verjela pa pač nikdar nisem in pa predvsem z dejanji institucije RKC… (ampak res ne bi o tem).In vsega tega nobene duhovne vaje ne bi spremenile.

    No sama pa menim, da sem bila, katoličanka. Ne prav hudo verna, po resnici povem, ampak bila sem.

    Kaj to hudo verna pomeni?

    Nikdar mi ni bilo problem opravljati dolžnosti, ki jih kot vernica imam do Boga, vedno pa mi je bilo težko razumeti, da moram imeti posrednika, pri teh opravilih. Torej zato ker nisem hodila k maši in brala “berila” pred vsemi zbranimi in stisnila nekaj denarja v puščico, morda za tiste, ki so gledali samo z očmi nisem bila, kaj prida katoličanka.

    Toda jaz sem molila, sicer sama pri sebi. V Boga sem verjela. Vedno sem, ga prosila odpuščanja, toda res da se mi ni zdelo potrebno, da moram zato v spovednico in nekomu povedati. Nekomu, ki je človek kot jaz in ta nekdo naj bi mi potem dal odvezo.

    Torej … uf, ja spet ne znam na kratko povedat. ;)

    Jaz mislim, da sem bila katoličanka če že ne zaradi dejanj in če vera v Boga ni štela pa že zaradi tega, ker sem bila krščena in vpisana v krstno knjigo iz katere sem potem kasneje sicer zahtevala izpis.Ampak to je že druga zgodba.

    Torej, če gledam s tega vidika, da sem bila vsaj na papirju prej katoličanka potem sem prestopila.

    Če pa bi vprašali muslimanskega učenjaka, bi rekel, da sem se vrnila v Islam.

    Če pa vprašaš mene mi je vse eno. Naj bo prestopila, vstopila al se vrnila… Samo, da sem to mi je bistveno. :)

  11. 11
    batabata
    07/08/2010 ob 11:29 PM

    Andy,

    če bom kdaj napisala knjigo?

    Nikoli se ne ve ;)

    Inšallah bom! Se pravi po slovensko, če bo Bog dal jo pa bom.

    lp, bata

  12. 12
    batabata
    07/08/2010 ob 11:30 PM

    Techka,

    bo, bo. ;)

    lp, bata

  13. 13
    P.J.P.J.
    08/08/2010 ob 2:04 AM

    @Bata: Zanimivo. Vrnila bi vzel za kar dober izraz. Boljši od obeh, ki sem ju ponudil. ;)

  14. 14
    Dajana
    08/08/2010 ob 10:19 AM

    hihi, bata: Leila je bila moja dobra prijateljica na Dunaju. No, še vedno je, a zdaj nimava kontakta. Oče Egipčan, mama Nemka. ;)

  15. 15
    Dajana
    08/08/2010 ob 10:20 AM

    Aja, lahko bi komentirala tudi zapis, ane… hihi dejansko je tako, da je bil seznam dolg kot ponedeljek in dejansko je bilo tako, da si ga vizualizirala in je prišel. ;)

  16. 16
    gladiolagladiola
    08/08/2010 ob 4:30 PM

    Hm………..vsaka ženska si želi, da bi dobila desca po spisku dolgem kot ponedeljek. Samo tega ne bo priznala, nobena. ;)

  17. 17
    batabata
    09/08/2010 ob 3:41 AM

    P.J.,

    pa naj bo vrnila. :)

    Dajana,

    Ja, Layla je kar precej pogosto ime. In a veš, kaj je najbolj zanimivo. Da sta si kar dve punci, slovenki, ki sta v Islam vstopili za mano izbrali ime Layla. Samo meni še vedno ne gre v uho…

    Glede spiska, kakega sopotnika, bi hotela v življenju pa verjamem, da je to Božje delo.Hvala Bogu.

    Gladiola,

    verjetno res. :)

  18. 18
    nevenkanevenka
    09/08/2010 ob 6:27 AM

    Ja, Bata..pa vendar je področje, ki ga človek nima v svojih rokah, izgubiš drage ljudi, zboliš in ti ni pomoči…To niso stvari, ki bi si jih človek izbral, čeprav si morda prej tako izbiral, da so take posledice logične, pa vendar je vedno še nekaj na kar nimaš čisto nobenega vpliva in težko bi rekla, če bi se poskušala vživeti v vernika in neko višjo avtoriteto, da ti je kaj takega bog namenil. Tako vsemogočen kot naj bi bil z ozirom na to, da je bog /stvarnik/, enostavno ne bi smel dopustiti takih krutosti in mirno “živeti” s takim vedenjem in storiti nič. To ga v mojih očeh najbolj zanika, ker naj bi bilo povezan z osnovno vrednoto: dobroto. Vsaj tako jaz filozofsko na to gledam. Večkrat razmišljam o tem, kaj je kazen božja. Vsaj znotraj krščanskega mišljenja. Toliko je govora o nekakšnih odpuščanjih do katerih naj bi imel pravico samo bog…(Cerkev ima iz tega lepo razvito trgovino) Potem se samo vprašam, zakaj bog človeka enostavno ne popravi, če ga že kaj polomi…to samo pomeni, da ni bil dobro narejen? Na usodo samo pa gledam na čisto psihološki način. Vsaj na tisti del, ki je stvar odločitev…pač na osvojene vzorce vedenja, torej tudi vzorce izbiranja… Ta vzorec človeka enostavno vodi po točno določeni poti…Človek, se mi zdi, težko ugotovi, če ni srečen, kje dela napako, da bi vzorec spremenil. Izkušnja ga namreč prevelikokrat sooči s posledico, in bi se želel iz tega nekaj naučiti, a kaj, ko ne določi vedno pravega vzroka.

  19. 19
    batabata
    11/08/2010 ob 11:33 PM

    Tisto na, kar nimamo vpliva so preizkušnje, ki nam jih Bog nameni in na to res nimaš vpliva, prav tako kot si ne moreš izbrati kdaj boš umrel. Če pa nekaj narobe izbereš in imaš potem posledico, ki si jo nisi izbral in ti ni povšeči, s tem Bog nima nič. Dejanje je bila tvoja svobodna volja…

    Človek pa je kakršen je s tem Bog nima popolnoma nič, kajti potem ne bi imeli svobodne volje. Vsi imamo na izbiro z našim življenjem naredit točno to kar hočemo.

    Božja kazen…jah muslimani, kot veš verjamemo v pekel in nebesa. Komu bo kaj namenjeno pa ve samo Bog.

    In če vem, da delam prav in se trudim delati prav, me noben, ki mi grozi z Božjo kaznijo ne pride blizu ;)

    Jaz ne maram “filozofije” tako, da se v te debate ne spuščam rada. Sem pa razumela kaj si želela povedat.

    Vendar jaz razmišljam drugače in dvomov v obstoj Stvarnika nimam. :)

    Še enkrat hvala za obrazložitev kako ti stvari dojemaš.

    Lepo te pozdravljam,

    bata

Trackbacki

  1. Moj ponedeljkov seznam | dajana & co. -
  2. Moj ponedeljkov seznam | dajana & co. | Dajana

Komentirajte

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

blank