Arhiv za dan 07/08/2010

Lepi spomini

Zgodbe ki jih piše življenje 07/08/2010

 

Opomba avtorice v pomoč bralcu. Če želite prebrati predhodno objavo, katere nadaljevanje je spodnji zapis, se ta nahaja tukaj.

Sem dobila pripombo, da bi lahko malo bolj podrobno opisala stvari, ker se ne gre samo za Anito ampak tudi za mojo pot v Islam in mojo življensko zgodbo na splošno… pa se bom potrudila od sedaj naprej, malce bolj podrobno opisati dogodke tistih dni. ;)

Nadaljevanje….

Po neuspešnem pogovoru in argumentih, zakaj menim, da tak vstop v Islam ni pravi se je Anita precej odmaknila od mene. Med nama je postavila zid.

Na eni strani jaz na drugi ona in v njeni glavi popolen moški, ki jo po njenem prepričanju ljubi bolj od svojega lastnega življenja, Hosni.

Sicer, ko sem kasneje razmišljala sem ugotovila, da je Hosni bolj zvit od preste in presneto brihten, predvsem pa vešč manipulacije. Najprej te je siciral z molkom in nasmehom na obrazu, razčlenil vsa tvoja dejanja in si za vsakega človeka izdelal taktiko ravnanja. Vsi smo bili njegove marionete. Tudi jaz!

Po tem mojem pogovoru z Anito, se je Hosni namreč vsedel k meni in mi razložil, kako to, da nekdo vstopi v Islam samo za list papirja, ki mu omogoča poroko, ni nič napačnega, kajti on ima vizijo. On bo s svojimi dejanji in ljubeznijo ter zgledom dosegel, da bo Anita Islam tudi res vzljubila in naj ga vendar podprem pri tem dejanju, kajti nagrada bo od Boga za oba naju in tako naprej.

Prepričal me je toliko, da sem utihnila in se od vsega skupaj distancirala, ter postala nemi opazovalec.

Seveda mi je potem kasneje postalo jasno, zakaj je bilo zanj tako pomembno, da jaz nemo opazujem dogajanje ali ga celo podprem.

Odšli smo na Al Azhar , sama sicer tistega certifikata, da sem muslimanka nisem rabila, ampak sem si vse eno želela v islam vstopiti malce bolj svečano, menda mi je to prišlo v kri z krščanstvom. In v tem ne vidim nič napačnega.

Skratka jaz sem si želela malce več imeti v spominu, kot pa samo to, da bi pred dvema muslimanoma izrekla Šehado, kar je drugače popolnoma zadosti, da postaneš musliman.

Imela sem srečo, da sem takrat lahko sedela z samim Šejkom Tantavijem, ki nam je podrobno razložil, bilo nas je namreč pet, ki smo na ta dan sprejeli islam, kaj ta korak za nas pomeni. Istočasno je malo potipal naše znanje in seveda njegovemu bistremu umu prav gotovo ne bi ušlo, da Anita nima najmanjšega pojma zakaj se gre in kaj se sploh dogaja. Tako pa je Hosni z svojim pogovorom z mano dosegel, da sem prevzela vlogo izprašanca za naju obe.

Sicer ne vem ali bi na Al Azharju zavrnili prestop v primeru, da bi vedeli, da se gre samo za papir, toda Hosni ni smel dovoliti niti najmanjše možnosti, da se kaj take zgodi, saj potem taka poroka s katero bi lahko odšel v Evropo pade v vodo.

Po prijetnem pogovoru in majhnem predavanju smo izgovorili Šehado, ter dobili literaturo ter tisti certifikat. Certifikat, ki mi pred Bogom sicer, če ne živim kot Islam uči ne pomeni nič, mi pa ta certifikat omogoča, da lahko brez težav potujem v Meko in Medino. Skratka vse eno je koristen kos papirja tudi zame. ;)

Zadnje tri dni tistega obiska Kaira smo preživeli skupaj in se odpravili malce po nakupih in na krajše izlete. Hosni in Anita sta bila kot golobčka, mi pa smo jima, dali čim več mir. Mi, smo bili tiste tri dni še Hosnijev brat in en prijatelj, ki nas je vozil okrog. Tistemu prijatelju je bilo ime Mohamed toda po tistih treh dneh je dobil naziv šrink. Šrink kot psihiater. Tako sem ga poimenovala sama in ta naziv se ga drži še danes. Takrat se mi je zdel to primeren nadimek, saj me je preposlušal ure in ure in brez heca, tip je dejansko poslušal in sledil mojim ” nakladanjem”, saj je na vsake toliko postavil tudi vprašanja, ki so dokazovala, da je vse te ure z pametjo popolnoma z mano. Vsa čast mu! ;)

In ja, da ne bo pomote ni imel niti najmanjših skritih namenov saj je bil že zaročen in pa sploh ni bil te vrste tip moškega.

V najinih dolgih pogovorih me je seveda večkrat vprašal tudi, kaj nameravma sedaj in nikdar ni pozabil namigniti, kako bi bilo bolj primerno da se poročim in…

Odkrito sem mu povedala, da se prav gotovo, še bom kdaj poročila, saj si vendar želim biti žena in imeti  še kakega otroka, če bi Bog dal, toda, hkrati sem mu jasno in glasno vedno povedala, da se ne mislim poročiti z arabcem še manj pa z egipčanom. “Nikoli!”

(Ja, že vem kaj si zdaj mislite! Zarečenega kruha se največ poje. Verjetno bo držalo. :) )

Na vprašanje, kje pa potem nameravam iskati moža? Sem mu vedno malo za hec in samo, da se rešim te teme odgovorila:” V Bosni.”

Najbolj zanimivo pa je, da te Bosne ne do takrat, pa niti do danes še nisem videla. ;)

V vseh najinih pogovorih je Šrink vedno napeljeval na poroko in me prepričeval, da se v Egiptu, da najti tudi fajn moža in tako naprej…

Takrat sem bolj v šali kot zares rekla, da, če mi najde takega, kot bi ga rada, se pa bom poročila. Po pravici povedano sem to rekla, samo zato, da se otresem tega zoprnega nagovarjanja in sem že imela pripravljen opis, kakšen naj bi ta moški bil.

Seveda opis, za katerega sem vedela, da bo moral it med vseh toliko in toliko miljonov egipčanov iskat, takega, ki ustreza, kot šivanko v senu ;)

In seveda, če ga najde, potem še vedno ni opravljena naloga, tudi tistemu najdencu, moram biti jaz in vse v povezavi z mano všeč.

Skratka misija nemogoče za človeka in mala malica za Boga. ;)

A sploh rabim pisat, kakšen naj bi ta ženin bil?

O.k. pa bom.

Dober musliman, ki se drži Islama toda ne fanatik. Iz dobre družine, ki je na dobrem glasu. Visoko izobražen, sposoben, podjeten… Materialno stanje ni nujno, da je premožen, ampak ravno reven pa naj ne bi bil, skratka neka srednja varianta bi mi bila najboljša. Aja… seveda lep in postaven. Mora imeti lepe roke … hehe, samo ne me vprašat zakaj, ampak vedno sem moške pogledala najprej v roke in kaj imajo za nohti. Postaven je pomenilo višji od mene vsaj 5cm, kar je glede na to, da imam sama 170cm, v Egiptu že kar podvig ;) in tako naprej. Spisek je bil dolg, kot ponedeljek in verjeli ali ne Šrink si je vse skupaj pisal kot seznam :)

Prišel je dan odhoda nazaj v Slovenijo. Anita se je morala vrniti v Slovenijo urediti vse potrebne listine za poroko in mene so prepričali, tudi Hosni, ki je v tem času uspel že tudi mene spremeniti v marioneto, da pridem meseca maja z njo nazaj v Kairo na njuno poroko.

Šrink mi je tik pred odhodom, ko mi je stisnil roko dejal: ” Ne skrbi Layla, jaz ti bom našel takega egipčana, kot bi ga ti rada, Allah mi bo pomagal!”

Nasmejala sem se mu od srca in rekla:” Prav, prav, le daj.”

p.s.

Layla, so me poimenovali egipčani sami, ker je to oseba, ki oživi ponoči. Oseba, ki ima rada noč. Niso se zmotili, še danes bolj malo spim ;)

Vendar tega imena ne uporabljam, ker mi ni všeč.

  • Share/Bookmark
blank