Arhiv za dan 20/06/2010

Nekaj malega o meni

Egipt miks, Moj svet & osebno 20/06/2010

 

Bilo mi je usojeno ali pa sem se ravno takrat pravilno odločila.Govorim o poroki z egipčanom in odločitvijo, da živim v Egiptu.

Lahko bi rekli, da se na nekatere stvari ne da vplivati.Pa je res tako?

Sama verjamem, da razen redkih situacij in dogodkov na katere res nimamo vpliva in so res, recimo temu Božje preiskušnje in pa seveda smrt sama, tudi pri tem nimamo besede, sami krojimo svoje življenje.

V našem življenju v glavnem prav na vse lahko vplivamo. Le, da vedno obstaja prava, malce manj prava in napačna odločitev.Človek ima svobodno voljo. Bog pa ima absolutno vedenje in absolutno moč.

Z drugmi besedami moja usoda je poznana Bogu in nikomur drugemu. Že ob rojstvu je knjiga mojega življenja spisana, moja pot določena, toda skozi življenje jo bom pisala jaz z svojimi odločitvami.

No pa ne bi sedaj o tem, kajti že dolgo tega sem sprejela odločitev, da o svoji veri razen če sem vprašana raje ne bom pisala, ker sem ponavadi narobe razumljena.

Danes sem želela napisati nekaj o sebi, nekaj o tem, da so ljudje, ki so mi blili blizu v moji mladosti, kot pravijo danes, od nekdaj vedeli, da bom pristala nekje v arabskem svetu.

Seveda me je tako mnenje vedno presenečalo.Saj sama nisem nikdar razmišljala o tem, prej v nasprotno smer.

Prav lahko bi v tistem zmotnem prepričanju, ki sem ga imela, postala, kakšna proti islamsko usmerjena aktivistka, ki bi se borila za pravice žensk.

:lol:  :lol: :lol:

Ne mrem si pomagat, danes mi je to tako smešno…

Skratka v moji mladosti, ko naj bi bil nekako že odgovoren sam zase, se pravi v zgodnjih dvajsetih je bilo moje mišljenje: “Islam in muslimani, ter arabski svet, ne hvala!” V glavi sem v tistem obdobju imela precej enake misli kot se še danes podijo v glavah precej slovencev.

Vsaj tak vtis em dobila, ko sem bila nekaj časa v Sloveniji in seveda nosila tudi hidjab (naglavno ruto) .Celo moja družina, seveda ne mamica, ampak vsi ostali razen ene sestrične in mojega brata bi se najverjetneje na cesti raje obrnili vstran kot me pozdravili. Vse opazke, ki sem jih prejemala takole po mestu me niso pustile hladne toda tudi prav v srce mi niso segle. Toda, ko se te sramuje lastna družina, pa je kar malce…no ja neprijetno. Moja mama je enkrat poslala fotografije na katerih smo bili vsi, pa seveda tudi jaz. Sorodnica, ki jih je prejela je pokomentirala, da je sicer vse o.k., samo, da te fotografije niso ravno za okrog kazati.

Kaj mislite kako prijetno je to slišati?

Na fotografijah ni ne pijana ženska pa niti ne pomankljivo oblečena prostitutka… ali kaj jaz vem česa bi se še res lahko človek sramoval. Na fotografijah je samo ena ženska, ki ima na glavi ruto.

No pa saj ni važno v bistvu mi bo kmalu postalo vse eno. Mama je tako ali tako ob meni z bratom se velikokrat slišiva, prav tako z sestrično in tukaj sem se poročila v res prijetno družino…

Kaj bi človek tarnal, lahko rečem samo hvala Bogu! Srečna sem taka kot sem, srečna sem danes in tukaj in to je pomembno.

Pravzaprav vsakemu priporočam, naj se čim manj ukvarja z mnenjem drugih ljudi, ker, ko ti to uspe resnično svobodno zadihaš.

Joj, mene vedno tako zanese v mojih pisanjih. Se opravičujem.

Želela sem pisati o tem, da sem pred dnevi malce razmišljala o svojem otroštvu ter mladosti in spomnila sem se dogodkov, ki so nakazovali, da morda pa le pašem v arabski svet. Čeprav se seveda, da ne bo pomote, kljub temu, da se vsi zelo trudijo, tukaj največkrat počutim, kot tujka!

Verjetno so to tisti dnevi, ko absolutno prevlada moja slovenska pamet in se pravzaprav jaz ne potrudim razumeti drugačnih. Ne vem… s tem si še nisem najbolj na jasnem. Ampak vedno bolj se mi zdi, da se v Slovenijo morda ne bom nikdar več vrnila. Morda je moje mesto res tukaj…

Spomnim se, da sem kot majhna deklica velikokrat proučevala dekleracije na stvareh in sicer neznansko so mi bile všeč vse tiste vijugice in pikice kjer je zraven pisalo, da je to arabščina. Spomnim se, kot bi bilo včeraj, ko sva z očetom doma vlekla cik cak in vijugaste črte. To je bilo predno sva se začela učiti črke. Spomnim se tistega pričakovanja. Potem je prišla mala šola in prvi razred in vse, kar sem se naučila je bila latinica.

V svoji mali glavici sem premlevala, da to, kar bi jaz rada pa še pride. Pa ni in ni prišlo in tako sem, ker nisem bila sramežljivo dekle, učiteljico v dugem razredu vprašala, kdaj se bomo vendar že začeli učiti arabsko? Mila ji je bilo ime in bila je najbolj prijazna od vseh učiteljic v osnovni šoli. To ne rečem samo zato, ker mi je edino ona dala 5 pri matematiki ;) Ne, res je bila prijazna gospa in še dobro, da sem vprašala prav njo, ker sem tako dobila vsaj spodoben odgovor. Tako sem takrat zvedela, da se tega pa v naših šolah ne bom naučila, da me čaka samo še cirilica. Razložila mi je še veliko več. In razumela sem.

Potem sem verjetno to željo potlačila, čeprav sem še vedno sem in tja opazovala tiste vijuge na embalažah.

Spomnim se tudi, da me je od nekdaj pritegnil vsak televizijski filem, ki je vsebovala kaj arbskega ali pridih orienta. Sicer se je na slovenski televiziji bolj malo takega našlo, toda spomnim se filma Lawrence of Arabia. Kot pribita sem obsedela pred ekranom. Ne spomnim se kaj sem razmišljala toda vem, da mi je bil svet, ki ga flm prikazuje strašno zanimiv.

Sem pa ta isti film gledala pred parimi dnevi in… ja no ni glih za dol past. Morda je bil za tiste čase res eden boljših, ali pa sem bila res samo jaz takrat, kot majhna deklica tako zelo navdušena.

Knjige. Kaj dosti na temo orienta se takrat ni dobilo, toda nekaj malega pa že.

Morda je malce kriv tudi moj oče, ki je bil naravnost nor na knjige in je posedoval lastno majhno knižnico. Tudi sama sem rada brala. Najljubša oseba iz knjig pa… seveda Šeherezada.

Glasba z juga. No z njo sem se srečala šele v srednji šoli in vse, kar je imelo turški pridih mi je bilo všečno. Tako sem se že takrat odločila, da ko bom lahko in bodo izpolnjeni pogoji, da nekam odpotujem, bo to definitivno najprej Turčija.  In tako je tudi bilo.

Kasneje sem potem začela potovati še po Egiptu. Seveda najprej vse kar se tiče faraonov… med tem pa sem spoznala tudi kar nekaj egipčanov.

V Egiptu sem pravzaprav ugotovila, kaj je v bistvu Islam. Tukaj se namreč ta zelo lepo vidi. Tisto, kar je tukaj dobrega ima prav gotovo osnovo in korenine v Islamu. Na začetku, ko sem spoznavala domačine se spomnim, da vse kar se mi je zdelo pohvalno, pa naj bo to naprimer njihov odnos do starejših ali med družinski odnosi nasplošno, je bil vedno odgovor, da jih tako uči islam.

Seveda pa je tukaj tudi ogromno slabih stvari, da me ne bi kdo razumel kot, da favoritiziram Egipt.

V Egiptu sem namreč srečala najboljše ljudi v mojem življenju in si nabrala najlepše spomine, toda prav tako sem si prav v Egiptu nabrala tudi najslabše spomine.

Kar se pa tiče tistega čisto na začetku tega zapisa, se pravi poroke z egipčanom. O tem bi bilo pa verjetno dobro spisati kak samostojen blog. Z možem sva srečna in kar dobro funlcionirava skupaj, toda brez skrbi mi je kristalno jasno, da sva bolj izjema kot pravilo. Potrebno je ogromno prilagajanja z obeh strani in ko se še vedno ne najdeva potem naju vedno združi Islam. Priznam, da če ne bi bila oba muslimana in ljubila Islam bi bila verjetno že zdavnaj narazen. Tako pa hvala Bogu še na dolga leta, saj kadar pride do spora vedno lahko pogledava na zadevo z islamskega vidika, pa naj bo tu ali tam, saj ni važno, ker to kar naju druži je povsod na svetu enako.

lp bata

  • Share/Bookmark
blank