Za dežjem pride res da sonce, toda tudi poplave. Včeraj je v Kairu padal dež. Tak taprav ne samo prš. Tak dež ki nas obišče vsakih pet let enkrat.

No jaz sem ga čakala še več kot pet let in upam, da ne bo do naslednjega minili spet dodatnih pet let.

Danes je vse tako sveže in drevesa so tako zelena. Vidljivost je daleč najboljša kar sem jih kdaj doživela tu. Nobenih meglic v daljavi bodi si od smoga ali pa enostavno peska v zraku. Danes so piramide, ki so 10 km stran kot na dlani…

Torej včeraj je deževalo več kot dve uri in dobila sem odgovor na tisto vprašanje, ko sem se par let  nazaj spraševala, kaj se zgodi z cestami v takem primeru, ker tukaj ne poznajo odvodnjavanja.

Ceste tukaj imajo visoke robnike tako na sredini kot na vsaki strani. Ti robniki so tudi po 30 cm visoki, da preprečijo voznikom da bi zapeljali ali na nasprotni vozni pas ali pa z ceste. Nimajo pa nobenih odtokov.

Včeraj so se po teh močnih padavinah ceste spremenile v reke. Kjer je voda presegla robnike se je potem zlivala čeznje. Iz klančin je voda drla v dele ki so nižje in ta voda nima poti, da bi kam odtekla. Zato imajo ubogi cestni delavci danes ogromno dela, saj morajo vso to vodo sčrpati.

V Sloveniji gredo na ceste plugi ob sneženju, da očistijo ceste snega, pri nas pa danes vse povsod cisterne, da očistijo ceste vode.

Včeraj zvečer po tistem dežju sem se komaj prebila domov in sin je posnel na telefon kakšne so bile ceste po tem deževju.

http://www.vimeo.com/9752326

lp bata

  • Share/Bookmark
 


Komentarji

  1. 1
    nada
    26/02/2010 ob 7:24 PM

    Prebrala. O tem, kam z vodo smo se mi v eni družbi že pogovarjali. Kajti opazili smo, da ni nobenega odvoda. Hudo nerodno. V zameno ste dobili čisto ozračje, kar pa je pravi balzam. Prispevek za prispevkom, da komaj sledimo.

    Pozdrav in prijetno noč vsem v Kairu!

    Moja nekajdnevna odsotnost je tu.

    Na večernem AŽ-ju smo dobile povabilo za obisk. Še tisti trenutek smo pokazale

    precej volje za to, da se odpravimo na pot. Potem pa prestavile enkrat, prestavile

    dvakrat. Vzrok je bilo slabo vreme ali pa je kaj drugega prišlo vmes. Od povabila do

    stvarnega obiska je minilo kar nekaj časa. Kakorkoli, prišel je dan, ko smo se usedle

    v avto in odpeljale proti južnemu delu Slovenije. Tu so velikanske gozdnate površine.

    Tu je doma zgodovina, ki bi ji težko našli primerjavo v novejši evropski zgodovini.

    Smo v hiši izdelani iz brun, ki nudi prijetno počutje in visoko kvaliteto bivanja. V kotu

    je vzidana kmečka peč v kateri se peče kruh. Pod oknom je vzidan štedilnik, nad njim

    je napa obložena s posodo. Na sredini sobe je velika miza za katero sedimo. Za

    pozdrav je gospodinja skuhala kosilo, da ga zlepa ne pozabiš. Okoli brunarice je

    ograja, okrog pa obširen sadovnjak. Ne, to niso sadna drevesa. Tu je velik nasad

    lešnikov. Gospodar pripoveduje o zgodnjih jutrij, ki jih tu preživlja spomladi, poleti in

    jeseni. Ne, enostavno jih ne smeš zamuditi. Kajti tu je lepote na pretek. Le prisluhniti

    moraš ptičjemu petju, vevericam, ki se s teboj družijo in drugim gozdnim prebivalcem.

    Zunaj je pričelo snežiti in snežilo je še dolgo v noč. Me pa smo prisluhnile njegovim

    lovskim dogodivščinam. Gospod, star lovec gozdove pozna kot svoj žep. Njegov lovski

    okoliš je precej velik. V njem se lahko giblje in lovi in je neke vrste gospodar. Od

    uradnih oblasti so dobili naročilo, da godzu vzmejo nekaj volkov. Letošnja zima je

    divjad onemogla in volkovi ji bodo prizadejali preveč škode. Ker pa je lovska sreča

    tudi opoteča, jim do sedaj še ni uspelo. Pred človekom čutijo strah in je njihov

    neizprosen sovražnik. Me smo prizore doživljale in videle živo pred seboj. Da nam je

    pregnal strah iz kosti je iz lesene skrinje vzel harmoniko. V štedilniku je dogoreval

    ogenj in v sobi je bilo prijetno toplo.

    Oblaki so se umaknili in zjutraj je vstalo sonce. Odpravili smo se po lovskem okolišu.

    Hodili smo in hodili. Dober dan smo izbrali. Lovec si je ogledoval sledi in brskal po

    snegu. Spodaj je bil star in naguban, zgoraj novozapadli in mehak. Sledi gorske divjadi

    so bile videti sveže, čeprav so bile stare že nekaj dni. Jelenji parklji, ostri kremplji

    globoko vtisnjeni v sneg. V krošnji se je oglašala šoja. Sončni žarek, ki se je prerinil

    do tolmuna se je poigral z mrzlo vodo. Pod nogami je zhreščalo in do kolen in čez smo

    se vdrli v sneg. Tam nekje preko jase se je oglašal duplar. Detel, ki je marljivo trkal po

    deblu in vrtal po skorji. Zdena, Vera in jaz smo bile napete kot lok in loteval se nas je

    strah. Njegovemu izostrenemu pogledu pa ni prav nič ušlo. “Pred kratkim se je tu

    potikal!” smo zaslišale pred seboj. “Zimi so šteti dnevi, tudi v višje ležečih gozdovih

    in divjad ne bo več lačna!” Mravljinci so me spreletavali po hrbtu in še vedno smo

    hodili brez predaha. Na jasi kjer je bilo jelenje krmišče ni bilo nikogar. Naokoli je bilo

    vse shojeno in jasli so bile prazne. Usedli smo se na poševno ležečo smreko, ki ji je

    mati narava odmerila življenjsko dobo. Iz nahrbtnika smo potegnili malico in termovko

    v kateri je bila še topla kava.

    Sonce je sililo proti poldnevu in vrnili smo se v bruno. Po kosilu je vsaka v tišini našla

    svoje ležišče. Nekaj ur je bila tišina. Spanec je bil sladek.

    Ko bo v Ljubljani nastopila poletna pripeka se vrnemo na rob kočevskih gozdov. Tu so

    doma pridne roke in zdrav duh v telesu našega znanca in njegove žene. Tu se krepi in

    utrjuje narodna identiteta in zavest. Tu šumijo mogočni slovenski gozdovi.

  2. 2
    slavko
    27/02/2010 ob 2:20 AM

    Ja, to moraš doživeti, da veš, da je možno.

  3. 3
    Khadija
    27/02/2010 ob 9:58 AM

    Me prav zanima kako izgledajo ulice, Cairo, piramide. Daj, prosim, dodaj kakšno fotografijo ali posnetek, da si ogledamo to “čudo”. tako ceste, kot čisto ozračje. Lepo, da so se ti želje uresničile!!! :)

  4. 4
    nevenkanevenka
    28/02/2010 ob 10:56 AM

    Oh, res je videti prava povodenj. Avtomobili so kot gliserji. Seveda, pri nas imamo odtoke, ker smo vajeni dežja. Čeprav tudi ne zaležejo vedno. Vreme postaja vedno bolj nepredvidljivo. Najbrž kar povsod po svetu.

  5. 5
    Khadija
    28/02/2010 ob 4:28 PM

    Prejšnjič nisem mogla odpreti video posnetka i nisem videla poplav na cestah!!! Neverjetno, kot da je Nil poplavil. Je moralo biti dosti prometnih nesreč in kaosa…. A avtomobili sploh imajo brisalce….se ne spomnim, če sem jih videla. Kako je danes? Ste se že posušili?

  6. 6
    batabata
    03/03/2010 ob 4:09 PM

    Nada;

    Iskrena hvala, za ta lep zapis! V Kočevskih gozdovih sem že bila. Tam je res spokojno in lepo.

    lp bata

  7. 7
    batabata
    03/03/2010 ob 4:10 PM

    Slavko,

    Na tem koncu sveta je vse možno ;)

  8. 8
    batabata
    03/03/2010 ob 4:17 PM

    Khadija;

    Žal se je najina avantura, ko sva bili z hčerkico premočeni do kože končala z prehladom in sva kar na bolniškem dopustu.Danes sva že bolje, čeprav noski še vedno puščajo. Ne moreš verjet kako človek postane neodporen če ni redno izpostavljen takim vremenskim razmeram… Tako da od fotografij okolice ni bilo nič. Pa drugič, lepih dni se tukaj ne manjka in sem in tja je tudi vidljivost zelo dobra.

    Ob teh poplavljenih cestah je res postal kar pravi prometni kaos, če je sploh možno da je še večji kot je že tako ali tako ;) Se je pa vsaj hitrost zmanjšala. Berisalci… In res je tudi, da marsi kateri avtomobil sploh nima brisalcev in večina teh starejših avtomobilov ima dotrajane…taki se potem znajdejo na vse možne načine ali pa kar parkirajo in počakajo da mine.

  9. 9
    batabata
    03/03/2010 ob 4:36 PM

    Nevenka,

    Imaš prav vreme se spreminja… povsod po svetu.

  10. 10
    Urška SončekUrška Sonček
    17/01/2011 ob 6:03 PM

    Wow! Sicer objavo zamujam skoraj eno leto ampak vseeno.. dokler nisem videla posnetka, sem si še kar predstavljala, da 2 uri dežja (kljub odstnosti) odtokov pomeni malce večje luže, ne pa pravo poplavo.

Komentirajte

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

blank