Arhiv za dan 24/02/2010

Kašna sreča!

Egipt miks, Kairo, Moj svet & osebno 24/02/2010

 

Danes sem pa imela prav gotovo več sreče od pameti!

No pa da povem kako in kaj se je zgodilo lepo po vrsti.

Enkrat že precej dolgo nazaj sem se izgubia v delu mesta, ki se imenuje Mohandesin in tako med zgubljanjem sem naletela na eno res super športno trgovino, kjer ni da ni in to po dokaj sprejemljivih cenah. Vem, da sem si takrat tam kupila kopalke in za sina eno super jakno, za malo pa plavalno kapo in plavalna očala…

Skratka, sedaj ko se je starejši sin resno vrgel v nogomet, je potrebna tudi malce bolj resna oprema, kar seveda me mame tako ali tako ne razumemo. Ampak recimo, da se trudim razumeti ;) Tako, da sem pristala, da mu kupim nogometne čevlje, kakršne pač on misli, da potrebuje in ker istočasno hčerka rabi tudi nove kopalke sem se spomnila, da bi verjetno tam v tisti športni trgovini na Mohandesinu oboje pa še kako malenkost zame dobila po boljših cenah kot pa v kateri drugi trgovini tu pri nas.

Toda tu je nastal en majhen problemček in sicer kako za vraga se ponovno izgubiti, da pridem do tja. Potem sem doma kopala po kupu vrečk, če je slučajno kje med njimi še tista od željenega športnega centra in res je bila čisto spodaj in še več, notri v vrečki je bil še vedno račun, ki je sicer že zbledel ampak bila pa je poleg tudi posetnica, ki je kot nova.

Tako sem imela v rokah posetnico na kateri so čisto vsi podatki, ki jih potrebujem. In smo se odpravili.

Potem pa je bila na cesti taka gneča, da smo se cjazili nekaj deset kilometrov več kot eno uro in potem, ko smo le prišli do Mohandesina, ta gneča kar ni in ni pojenjala. Tako sem imela po dveh urah in pol cjazenja počasi vsega dosti in ko sem že komaj še čutila levo nogo, saj na žalost nimam avtomatičnega menjalnika, kar je BIG mistake za mesta kot je Kairo.

Tako sem se zaradi vsega skupaj na hitro odločila, da bo najbolje da avto kar parkiram, saj se mi je zdelo, da tisti željeni športni center tako ne more biti več daleč ter, da bo najbolje, da se odpravimo ali z taksijem ali pa peš. In res jaz parkiram vmes pa pošljem sina, do dveh prodajalcev bližnje trgovine, ki sta bila ravno zunaj na čik pavzi. Sinu sem dala v roke moj rokovnik in posetnico tistega športnega centra v katerega bi rada prišla ter mu naročila, da naj mu prodajalec v moj rokovnik napiše kje točno smo, da bom potem lahko našla svoj avto in pa, da naj ju tudi povpraša ali vesta kje je iskani center in ali je daleč. Sin se vrne in pravi, da sta rekla, da je blizu ampak spet toliko blizu za peš it pa ni, kaj sta mu napisala v moj rokovnik pa sploh nisem preverila.

In tako smo se odpravili iz tiste stranske ulice, ki jo seveda nisem poznala, poznam pa slučajno eno malce večjo čistu blizu in tam smo tudi potem najeli taksi.

Taksistu sem pokazala posetnico in takoj je hvala Bogu vedel kam. Bilo je res kakor sta rekla sinu blizu ampak ne tako blizu.

V tistem športnem centru smo potem nakupili vse kar smo se namenili in še kaj zraven in potem, ko smo se odpravili ven naj bi bila priti nazaj do našega avtomobila mala malica.

In tukaj sledi šok stoletja!

Taksistu, ki smo ga ustavili podam rokovnik, kjer naj bi bil napisan naslov ulice, kjer je parkiran avtomobil. Taksist prebere se nasmeji in me povpraša ali se hecam.Vprašam ga zakaj? On pa odvrne saj tukaj že ste. Potem zagrabim rokovnik in res, tisti bizgec je sinu notri napisal ali prepisal naslov iz posetnice!!!

In potem panika? Kako sedaj do avtomobila? Kje sploh imam parkiran avtomobil?

Priznam, tema mi je padla na oči!

Potem pa sem se spomnila, da vsaj to na srečo vem kje smo vzeli taksi. Tisto veliko cesto poznam, saj je tam blizu most 15 maja, ki ga redno uporabljam pa tudi Slovenska ambasada je dosti blizu. Žal pa seveda ne vem imena tiste ceste.

Toda nič hudega vem pa ime in naslov ulice na kateri je slovenska ambasada. Hvala Bogu!

In tako smo potem le prišli nekako, do tja kjer smo vzeli taksi in tam malce tavali po stranskih ulicah in na koncu le našli ta pravo in našega konjička.

V momentu me je jeza minila. Kajti prej sem kar pihala, sicer sem se zadrževala pred otrokoma toda v meni je kar vrelo…Bila sem besno jezna na sina in na tista dva bizgeca, ki nista napisala notri v rokovnik kje se nahaja avtomobil ampak prepisala, pač tisto, kar sem že tako imela napisano na posetnici. Jezna nase, da nisem preverila…

No kar je bilo je bilo. Mi smo se potem od olajšanja, da se je tako dobro končalo od sreče do solz nasmejali.

Ne upam, pa si pomislit kaj bi bilo, če ne bi imela niti najmanjšega pojma, kje sem parkirala. V kateri ulici!

Verjetno ne bi nikdar našla avtomobila, Kairo ni Ljubljana…

Zato vem, da sem danes pa res imela več sreče kot pameti… Še ena šola, ki me hvala Bogu ni predrago stala.

lp bata

  • Share/Bookmark
blank