Arhiv za dan 18/12/2009

Pogostitev pri g. veleposlaniku

Egipt miks, Moj svet & osebno 18/12/2009

 

Nj.ekscelencija g. Borut Mahnič, veleposlanik v Egiptu ( pristojen pa še za večino arabskih držav) s soprogo, sta nas slovence v Egiptu ob dnevu državnosti povabila na sprejem z večerjo. Moram povedati, da sta oba zelo prijetna in ga. Gojka je odlična gostiteljica, tako da je začetna trema, ki jo jaz vedno dobim ob takih dogodkih, kar hitro popustila.

Dogodek se je odvijal v prijetnem okolju njune rezidence.

Tako sem včeraj zvečer končno dobila vsaj približno sliko o tem koliko slovencev pravzaprav je v Egiptu in Kairu. In to je zelo, zelo malo.

Toda spoznala sem kar nekaj zanimivih ljudi z še bolj zanimivimi zgodbami.

Po pravici povedano je bilo tam več egipčanov, kot slovencov, čeprav pa so mnnogi med njim tako ali drugače povezani s Slovenijo. Nekaj med njimi je zaposlenih na veleposlaništvu drugi so s slovenskimi predniki ali pa iz mešanih zakonov in pa seveda se je v Egiptu že zaradi obiska premiera Pahorja in vladne delegacije v teh dneh nahajal tudi egiptovski veleposlanik v RS nj. ekscelencija g. Ahmed Farouk s soprogo, zato smo tudi njiju imeli priliko spoznati ob tej priložnosti.

Poleg njih so bile tam še tri prijetne dame, ki so zaposlene na veleposlaništvu in sicer obe konzulki in pa gospodična iz zunanjega ministrstva v Ljubljani na delovnem izpopolnjevanju, če sem jo prav razumela.

Tam je bilo tudi mlada gospa, ki je vnukinja aleksandrijke, vendar žal nima nobene žive povezave s svojimi slovenskimi sorodniki in tudi Slovenije še ni nikdar obiskala. Čeprav si zelo želi spoznati domovino svoje stare mame in kakega sorodnika.

Pa seveda sem spoznala tudi v prejšnjem blogu med komentarji omenjeno gospo sestro Kristino, ki je naravnost fantastična in oddaja ogromno pozitivne energije ter neverjetno prijeten sogovornik. Seveda mi je povedala vse o internatu, ki ga vodi in se nahaja v Kairu, ter nekaj malega o sebi, žal za kaj več ni bilo časa. Čeprav priznam, da bi najraje kar obsedela ob njej saj tako simpatične gospe že dolgo v življenju nisem srečala. Pa še strašno fino se mi je zdelo, ker sva bile obe slovenki, pa vendar v tem prostoru edini slovenki z ruto na glavi. ;)  Nisem bila osamljen primerek :lol:

Poleg sestre Kristine je bila tudi setra Margerita, ki govori zelo dobro slovenščino, čeprav je egipčanka. Sta pa kot sem razumela obe prebivalki belega dvorca v Garden city-u.

Potem sem spoznala še nadvse zanimivo gospo (slovenko ), ki je v zakonu z egipčanom rodila kar 7 otrok in s ponosom pove, da je pet med njimi deklic in vse so zdravnice in dva sinova, ki sta inžinirja. Mashallah!

Ni kaj tudi jaz bi bila zelo ponosna ;) Seboj je imela hčerki in eno vnukinjo, žal pa ne govorijo slovensko. Zato sem se ponovno zavedla, kako pomembno je, da svoje otroke učim slovensko in da je edino prav, da z njimi govorim samo in izključno slovensko.

Nato sem spoznala tudi zelo zanimivo in res nadvse razgledano gospo, ki govori kar 6 jezikov med njimi tudi japonsko, saj je tudi tam preživela nekaj časa. Če se ne motim je profesorica islamskih ved. Z njenim možem, francoskim pisateljem, ki je moram priznati res strašno zabaven gospod, pa se je zelo dobro ujela moja boljša polovica.

Tam je bil tudi g. Matjaž Kačičnik avtor pred parimi dnevi odprte fotografske razstave, Laščakova dediščina danes, ki si jo nadvse želim ogledati. Žal nisem vedela, da je to on zato nisem pridobila informacij o razstavi kar na licu mesta. Predstavili so mi ga namreč samo kot Matjaža in ker je bila poleg njega še mlada egipčanka sem avtomatično sklepala, da je slovenec poročen z egipčanko…

In najbolj vesela sem bila, da sem končno spoznala tudi svojo internetno znanko s katero včasih kakšno rečeva tudi po telefonu, ki pa živi v Sharmu. Na mojem blogu se večkrat oglasi med komentatorji kot Masreya. Seboj pa je iz Sharma pripeljala še eno super punco, slovenko seveda.

Bila sem tudi malce žalostna, kajti tam ni bilo gospe slovenke, ki sem jo sama našla v Kairu in za katero sem mislila, do včeraj, da sva edini slovenki v Kairu, ki nisva povezani z veleposlaništvom. Z to gospo sva navezali že skoraj prijateljski stik in se večkrat slišiva po telefonu in pa tudi ob soku in kavici sva že pokramljali. Vem, da je zelo zaposlena in da res veliko dela toda res sem jo pogrešala saj je prav ona naredila misijo nemogoče – mogočo! Res sem bila prav žalostna, da jo na tem dogodku ni bilo.

Drugače pa lahko dogodek označim kot res nadvse prijetno druženje. Lepo je v tujini srečati ljudi, ki te spominjajo na dom.

lp bata

  • Share/Bookmark
blank